Page 49 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 49
Realpolitika razdeljene Evrope (interpretativni pregled poročanja ...)
in »totalitarizem«, ki so bile tedaj pogoste v zahodnih, še posebej ameri-
ških medijih in političnih analizah. S takšnim, abstraktnim geografskim
opredeljevanjem jugoslovanski časopisi lahko poročajo o klasični hladno-
vojni konfrontaciji in ob tem ostanejo nevtralni. Povzemane so uradne iz-
jave politikov tako Zahoda kot Vzhoda, torej v poročanju nastopa bolj od-
krito politična retorika hladne vojne v obeh različicah, a vedno v narekova-
jih ter z določeno zadržanostjo in distanco.
Kadar ne povzemata izjav uradne politike in tujih časopisov, Delo in
Dnevnik poročata o dejstvih, o stanju prometa v Berlinu, policijskih ak-
cijah, demonstracijah v zahodnem delu mesta, stanju telekomunikacij, vo-
jaških premikih ipd. V delu poročanja, ki je namenjen reakcijam in pogle-
du Zahoda, prevladujejo vrednote preudarnosti, mirnosti in treznosti. Po-
udarjen je prvi razkol na Zahodu – med »zahodnimi silami« (ZDA, VB
in Francijo), ki se zavzemajo za previdno politiko do Vzhoda, ki se izogi-
ba vsakršnih ukrepom, ki bi lahko privedli do odkritega spopada med Za-
hodom in Vzhodom in nove vojne ter med Zahodno Nemčijo, ki zahteva
sankcije in represalije nad Vzhodno Nemčije in pri tem računa na pomoč
preostalega Zahoda. Pri tem je že vidna določena inverznost med hladno-
vojno retoriko Vzhoda in Zahoda – obe strani taktizirata, da bi se izognili
vojni, za obe mir pomeni le odvračanje vojne in obe svoje akcije utemeljuje-
ta ravno s tem; Vzhod tako trdi, da je zaprtje meje med Zahodnim in Vzho-
dnim Berlinom nujen ukrep ob rovarjenju Zahoda, ki bi lahko pripeljalo
do vojne, Zahod pa se izogiba preostrim protiukrepom, da ne bi ti »spro-
žili plaz u reakcij Vzhoda, katerega posledic ni moč napovedati in so lah-
ko zelo nevarne« (Delo, 16.8., str. 1). Vzhod tako nastopa kot aktiven ak-
ter, tisti, ki dejavno dela za ohranitev varnosti in stabilnosti (kot sinonimov
miru v perspektivi hladnovojne ideologije), Zahod pa kot pasivni akter, ti-
sti, ki te dejavnosti dopušča in zaskrbljeno spremlja.
Edina eksplicitna kritika zaprtja meje prihaja s strani meščanov Zaho-
dnega Berlina in Zahodnonemške uradne politike, s čimer je Zahodna
Nemčija začasno izločena iz Zahoda (to je razvidno tudi iz že navedenega
naslova »Bonn se trudi pridobiti Zahod za politiko sankcij«, kjer je Bonn
kot metonimija Zahodne Nemčije simbolno izločen iz in stoji nasproti Za-
hodu) ter nastopa kot nekakšen grešni kozel – Vzhod jo krivi za načrtova-
nje vojne, Zahod pa za prenagljenost v reakcijah na zaprtje meje, torej se
obe različici hladnovojne retorike ujemata tudi v tem, da kot nestabilni ele-
ment, ki lahko ogrozi krhko ravnovesje med blokoma ter evropsko varnost
in mir, opredelita Zahodno Nemčijo, s to razliko, da je Vzhod do Zahodne
Nemčije odkrito sovražen, Zahod pa sicer precej zadržan, a še vedno figu-
in »totalitarizem«, ki so bile tedaj pogoste v zahodnih, še posebej ameri-
ških medijih in političnih analizah. S takšnim, abstraktnim geografskim
opredeljevanjem jugoslovanski časopisi lahko poročajo o klasični hladno-
vojni konfrontaciji in ob tem ostanejo nevtralni. Povzemane so uradne iz-
jave politikov tako Zahoda kot Vzhoda, torej v poročanju nastopa bolj od-
krito politična retorika hladne vojne v obeh različicah, a vedno v narekova-
jih ter z določeno zadržanostjo in distanco.
Kadar ne povzemata izjav uradne politike in tujih časopisov, Delo in
Dnevnik poročata o dejstvih, o stanju prometa v Berlinu, policijskih ak-
cijah, demonstracijah v zahodnem delu mesta, stanju telekomunikacij, vo-
jaških premikih ipd. V delu poročanja, ki je namenjen reakcijam in pogle-
du Zahoda, prevladujejo vrednote preudarnosti, mirnosti in treznosti. Po-
udarjen je prvi razkol na Zahodu – med »zahodnimi silami« (ZDA, VB
in Francijo), ki se zavzemajo za previdno politiko do Vzhoda, ki se izogi-
ba vsakršnih ukrepom, ki bi lahko privedli do odkritega spopada med Za-
hodom in Vzhodom in nove vojne ter med Zahodno Nemčijo, ki zahteva
sankcije in represalije nad Vzhodno Nemčije in pri tem računa na pomoč
preostalega Zahoda. Pri tem je že vidna določena inverznost med hladno-
vojno retoriko Vzhoda in Zahoda – obe strani taktizirata, da bi se izognili
vojni, za obe mir pomeni le odvračanje vojne in obe svoje akcije utemeljuje-
ta ravno s tem; Vzhod tako trdi, da je zaprtje meje med Zahodnim in Vzho-
dnim Berlinom nujen ukrep ob rovarjenju Zahoda, ki bi lahko pripeljalo
do vojne, Zahod pa se izogiba preostrim protiukrepom, da ne bi ti »spro-
žili plaz u reakcij Vzhoda, katerega posledic ni moč napovedati in so lah-
ko zelo nevarne« (Delo, 16.8., str. 1). Vzhod tako nastopa kot aktiven ak-
ter, tisti, ki dejavno dela za ohranitev varnosti in stabilnosti (kot sinonimov
miru v perspektivi hladnovojne ideologije), Zahod pa kot pasivni akter, ti-
sti, ki te dejavnosti dopušča in zaskrbljeno spremlja.
Edina eksplicitna kritika zaprtja meje prihaja s strani meščanov Zaho-
dnega Berlina in Zahodnonemške uradne politike, s čimer je Zahodna
Nemčija začasno izločena iz Zahoda (to je razvidno tudi iz že navedenega
naslova »Bonn se trudi pridobiti Zahod za politiko sankcij«, kjer je Bonn
kot metonimija Zahodne Nemčije simbolno izločen iz in stoji nasproti Za-
hodu) ter nastopa kot nekakšen grešni kozel – Vzhod jo krivi za načrtova-
nje vojne, Zahod pa za prenagljenost v reakcijah na zaprtje meje, torej se
obe različici hladnovojne retorike ujemata tudi v tem, da kot nestabilni ele-
ment, ki lahko ogrozi krhko ravnovesje med blokoma ter evropsko varnost
in mir, opredelita Zahodno Nemčijo, s to razliko, da je Vzhod do Zahodne
Nemčije odkrito sovražen, Zahod pa sicer precej zadržan, a še vedno figu-
