Page 51 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 51
Realpolitika razdeljene Evrope (interpretativni pregled poročanja ...)
ekonomske konkurence. Obe velesili imata iste cilje (razvoj oboroževalnih
in industrijskih kapacitet, teritorialna in akumulacijska ekspanzija) in za
njihovo dosego uporabljata podobne metode (kar je razvidno tudi iz real-
politične retorike, ki je lastna obema ter enotnega razumevanja osnovnih
političnih konceptov kot je mir), sovražni sta si le ker sta pri doseganju teh
ciljev ena drugi v napoto.
Delo in Dnevnik se ne postavita na nobeno izmed strani v berlinski kri-
zi – ne na stran janusovske realpolitike, saj predstavljata neuvrščeno per-
spektivo, a tudi ne na stran zahodnonemških pozivov k povračilnim ukre-
pom, saj tudi Zahodna Nemčija ne predstavlja revolucionarnega, dejansko
demokratično socialističnega akterja, katerega stališčem bi se časopisa lah-
ko pridružila ne da bi tvegala svojo pozicijo novinarske nevtralnosti. Tako
se 18.8. poročanje prilagodi dejanskemu antagonizmu, tistemu med real-
politiko in Zahodno Nemčijo in prostor v Delu je enakomerno porazde-
ljen med protest zahodnih držav (ZDA, VB in Francije, ki se poimenovane
»tri zahodne velesile«, Zahodne Nemčije ni med njimi) v Moskvi ter reak-
ciji Zahodne Nemčije, kateri se zdi protest premil (v Dnevniku je več pro-
stora namenjenega protestu Zahoda v Moskvi, ki je novica dneva na vrhu
prve strani ter jo spremlja velika fotografija). Antagonizem je torej preme-
ščen – ne gre več za spopad med Zahodom in Vzhodom, temveč, če citira-
mo Delo, za »neenotnost Zahoda«.
Na Zahodu nič novega
Ta interpretacijski okvir ostane dominanten do konca prvega tedna po-
ročanja o berlinski krizi. Zahod v različnih verzijah (zahodni predsedniki,
zahodni premieri, zahodne države, zahodne sile) postane dominanten ak-
ter, Vzhod nastopa le redko in še takrat v sekundarni in pasivni vlogi (de-
nimo kot prejemnik protestne note). Z jugoslovanske perspektive kakršna-
koli podpora SZ oziroma uradnei politiki držav članic Varšavskega pak-
ta – kot se je pokazalo tudi pri analizah poročanja o madžarski vstaji leta
1956 in okupaciji Češkoslovaške ’68 – ne pride v poštev, saj gre za dve anta-
gonistični viziji razvoja socializma, katerih boj bo odločil o usodi socializ-
ma in sveta, zato kakršnokoli taktiziranje ali kompromis ne prideta v po-
štev. V takšni situaciji je zadržana, nevtralistična podpora Zahoda (na na-
čin prostorskega priviligiranja pogledov »zahodnih sil«, a z veliko mero
zadržanosti in distance ter brez eksplicitnega strinjanja z njimi) edina ozi-
roma manj slaba možnost, saj bi podpora zahodnonemški poziciji pomeni-
la podporo izrazito antikomunističnemu, antisocialističnemu in potenci-
alno militarističnemu diskurzu in politiki.
ekonomske konkurence. Obe velesili imata iste cilje (razvoj oboroževalnih
in industrijskih kapacitet, teritorialna in akumulacijska ekspanzija) in za
njihovo dosego uporabljata podobne metode (kar je razvidno tudi iz real-
politične retorike, ki je lastna obema ter enotnega razumevanja osnovnih
političnih konceptov kot je mir), sovražni sta si le ker sta pri doseganju teh
ciljev ena drugi v napoto.
Delo in Dnevnik se ne postavita na nobeno izmed strani v berlinski kri-
zi – ne na stran janusovske realpolitike, saj predstavljata neuvrščeno per-
spektivo, a tudi ne na stran zahodnonemških pozivov k povračilnim ukre-
pom, saj tudi Zahodna Nemčija ne predstavlja revolucionarnega, dejansko
demokratično socialističnega akterja, katerega stališčem bi se časopisa lah-
ko pridružila ne da bi tvegala svojo pozicijo novinarske nevtralnosti. Tako
se 18.8. poročanje prilagodi dejanskemu antagonizmu, tistemu med real-
politiko in Zahodno Nemčijo in prostor v Delu je enakomerno porazde-
ljen med protest zahodnih držav (ZDA, VB in Francije, ki se poimenovane
»tri zahodne velesile«, Zahodne Nemčije ni med njimi) v Moskvi ter reak-
ciji Zahodne Nemčije, kateri se zdi protest premil (v Dnevniku je več pro-
stora namenjenega protestu Zahoda v Moskvi, ki je novica dneva na vrhu
prve strani ter jo spremlja velika fotografija). Antagonizem je torej preme-
ščen – ne gre več za spopad med Zahodom in Vzhodom, temveč, če citira-
mo Delo, za »neenotnost Zahoda«.
Na Zahodu nič novega
Ta interpretacijski okvir ostane dominanten do konca prvega tedna po-
ročanja o berlinski krizi. Zahod v različnih verzijah (zahodni predsedniki,
zahodni premieri, zahodne države, zahodne sile) postane dominanten ak-
ter, Vzhod nastopa le redko in še takrat v sekundarni in pasivni vlogi (de-
nimo kot prejemnik protestne note). Z jugoslovanske perspektive kakršna-
koli podpora SZ oziroma uradnei politiki držav članic Varšavskega pak-
ta – kot se je pokazalo tudi pri analizah poročanja o madžarski vstaji leta
1956 in okupaciji Češkoslovaške ’68 – ne pride v poštev, saj gre za dve anta-
gonistični viziji razvoja socializma, katerih boj bo odločil o usodi socializ-
ma in sveta, zato kakršnokoli taktiziranje ali kompromis ne prideta v po-
štev. V takšni situaciji je zadržana, nevtralistična podpora Zahoda (na na-
čin prostorskega priviligiranja pogledov »zahodnih sil«, a z veliko mero
zadržanosti in distance ter brez eksplicitnega strinjanja z njimi) edina ozi-
roma manj slaba možnost, saj bi podpora zahodnonemški poziciji pomeni-
la podporo izrazito antikomunističnemu, antisocialističnemu in potenci-
alno militarističnemu diskurzu in politiki.
