Page 68 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 68
V primežu medplemiških prerivanj
v Lungavu pa lahko postavimo v zvezo s Ptujskimi, saj so, kot kaže, prišli
Ptujski do svoje posesti v tej pokrajini ravno preko dediščine po Dravsko/
Šoštanjskih.166
Ernst Klebel167 trdi, da so Ptujski prišli do svoje posesti v Lungavu tako,
da naj bi bila Benedikta, žena Friderika (I.?) II.,168 sestra Eberharda Dra-
vskega. Za razliko od E. Klebla pa Hans Pirchegger zagovarja tezo, da je
bila hči ali sestra Otona iz Machlanda, ki je imel svojo posest pri Št. Miha-
elu in Lebensteinu v Lungavu.169 Vendar tudi on sprejme tezo, da so Ptujski
prišli do svojih posesti v Tamswegu preko plemenitnikov Dravskih, oziro-
ma njihovih naslednikov Šoštanjskih.170 Posest Šoštanjskih v Lungavu je
verjetno prepričala Pavla Blaznika, da je lociral šoštanjske viteze v Lungau,
vendar nič, razen nekaj posesti v tej pokrajini, ne govori v prid tej tezi. Pri-
trdimo pa lahko tako H. Pircheggerju kot E. Kleblu, da so bili nasledniki
Dravsko/Šoštanjskih v Lungavu Ptujski, kar nas je pripeljalo do povezave
med tema rodbinama, ki bo za nadaljnje razpravljanje še zelo pomembna.
Šoštanjski se v prvi polovici 13. stoletja omenjajo v petnajstih listinah.
Velika večina listin je vezana na posesti salzburškega nadškofa oziroma kr-
ške škofije in samostana v Št. Pavlu, ki sta bila oba podrejena Salzburgu.
To je tudi protiargument tezi, da izhajajo šoštanjski vitezi iz Šoštanja, saj
salzburška nadškofija ni imela svojih posesti v Šaleški dolini. Opozorili pa
smo že na povezanost (morda celo sorodstveno) med Dravsko/Šoštanjski-
mi in Ptujskimi, kar potrjujejo tudi listine iz prve polovice 13. stoletja. Šo-
štanjski se pojavijo v 25 listinah, od tega v kar 14 nastopajo skupaj s Fride-
Lungava ali pa so samo našteti v neposredni soseščini z njimi; oboje priča o neki tesni nave-
zavi bratov na pokrajino Lungau.) Opozorimo naj še na pripombo Hansa Pircheggerja, ki je
ob komentiranju navedene listine opozoril, da ni upravičeno enačiti zapisa »Sonenstein« z
»Sconen-» ali »Schonenstein« in da ni verjetno, da bi bili pripadniki družine Šoštanjskih
rangirani med kunšperške viteze (H. Pirchegger, Steirisch Lungau?, 331, op. 25). V nadalje-
vanju besedila bomo dokaz(ov)ali, da je čas 13. stoletja že tisti čas, ko se je nekdaj visokosvo-
bodna družina Dravskih spustila na družbeni lestvici in pristala med ministeriali ter nato
še pred sredo 13. stoletja tudi izumrla.
Za ptujsko posest v Lungavu primerjaj: J. Loserth, Das Archiv des Hauses Stubenberg, Btr.
37/1908, št. 53, 84, in št. 63, 85.
E. Klebel, Lungau. Drugače: H. Pirchegger, Lungau, 327s, in isti, Die Herren von Pettau,
ZHVSt 42, Graz 1951, 5s.
1178 (poletje); objavljeno v: Kos, Gradivo IV, št. 613, 312; StUB I, št. 559, 531 (datirano v
»1174, c. juni«): »nobilis femina /.../ uxor quondam F. de Bettowe«.
K problemu Benedikte in njenega izvora se bomo v tekstu še vrnili ter ga obravnavali v po-
sebnem poglavju. Razrešitev tega vprašanja se namreč pokaže nujna za razumevanje tako
posestne strukture tudi na področju Savinjske in Šaleške doline kot za razumevanje odno-
sov med posameznimi rodbinami na tem področju.
H. Pirchegger, Lungau, 329.
v Lungavu pa lahko postavimo v zvezo s Ptujskimi, saj so, kot kaže, prišli
Ptujski do svoje posesti v tej pokrajini ravno preko dediščine po Dravsko/
Šoštanjskih.166
Ernst Klebel167 trdi, da so Ptujski prišli do svoje posesti v Lungavu tako,
da naj bi bila Benedikta, žena Friderika (I.?) II.,168 sestra Eberharda Dra-
vskega. Za razliko od E. Klebla pa Hans Pirchegger zagovarja tezo, da je
bila hči ali sestra Otona iz Machlanda, ki je imel svojo posest pri Št. Miha-
elu in Lebensteinu v Lungavu.169 Vendar tudi on sprejme tezo, da so Ptujski
prišli do svojih posesti v Tamswegu preko plemenitnikov Dravskih, oziro-
ma njihovih naslednikov Šoštanjskih.170 Posest Šoštanjskih v Lungavu je
verjetno prepričala Pavla Blaznika, da je lociral šoštanjske viteze v Lungau,
vendar nič, razen nekaj posesti v tej pokrajini, ne govori v prid tej tezi. Pri-
trdimo pa lahko tako H. Pircheggerju kot E. Kleblu, da so bili nasledniki
Dravsko/Šoštanjskih v Lungavu Ptujski, kar nas je pripeljalo do povezave
med tema rodbinama, ki bo za nadaljnje razpravljanje še zelo pomembna.
Šoštanjski se v prvi polovici 13. stoletja omenjajo v petnajstih listinah.
Velika večina listin je vezana na posesti salzburškega nadškofa oziroma kr-
ške škofije in samostana v Št. Pavlu, ki sta bila oba podrejena Salzburgu.
To je tudi protiargument tezi, da izhajajo šoštanjski vitezi iz Šoštanja, saj
salzburška nadškofija ni imela svojih posesti v Šaleški dolini. Opozorili pa
smo že na povezanost (morda celo sorodstveno) med Dravsko/Šoštanjski-
mi in Ptujskimi, kar potrjujejo tudi listine iz prve polovice 13. stoletja. Šo-
štanjski se pojavijo v 25 listinah, od tega v kar 14 nastopajo skupaj s Fride-
Lungava ali pa so samo našteti v neposredni soseščini z njimi; oboje priča o neki tesni nave-
zavi bratov na pokrajino Lungau.) Opozorimo naj še na pripombo Hansa Pircheggerja, ki je
ob komentiranju navedene listine opozoril, da ni upravičeno enačiti zapisa »Sonenstein« z
»Sconen-» ali »Schonenstein« in da ni verjetno, da bi bili pripadniki družine Šoštanjskih
rangirani med kunšperške viteze (H. Pirchegger, Steirisch Lungau?, 331, op. 25). V nadalje-
vanju besedila bomo dokaz(ov)ali, da je čas 13. stoletja že tisti čas, ko se je nekdaj visokosvo-
bodna družina Dravskih spustila na družbeni lestvici in pristala med ministeriali ter nato
še pred sredo 13. stoletja tudi izumrla.
Za ptujsko posest v Lungavu primerjaj: J. Loserth, Das Archiv des Hauses Stubenberg, Btr.
37/1908, št. 53, 84, in št. 63, 85.
E. Klebel, Lungau. Drugače: H. Pirchegger, Lungau, 327s, in isti, Die Herren von Pettau,
ZHVSt 42, Graz 1951, 5s.
1178 (poletje); objavljeno v: Kos, Gradivo IV, št. 613, 312; StUB I, št. 559, 531 (datirano v
»1174, c. juni«): »nobilis femina /.../ uxor quondam F. de Bettowe«.
K problemu Benedikte in njenega izvora se bomo v tekstu še vrnili ter ga obravnavali v po-
sebnem poglavju. Razrešitev tega vprašanja se namreč pokaže nujna za razumevanje tako
posestne strukture tudi na področju Savinjske in Šaleške doline kot za razumevanje odno-
sov med posameznimi rodbinami na tem področju.
H. Pirchegger, Lungau, 329.
