Page 69 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 69
Savinjska in Šaleška dolina v 12. stoletju
rikom Ptujskim ali (in) njegovim bratom Otonom Kunšperškim. Šoštanj-
ski nastopajo v teh listinah takoj za Ptujskimi oz. Kunšperškimi, kar še to-
liko bolj kaže na njihovo tesno povezavo. Ptujski so bili ne samo salzbur-
ški ministeriali, temveč so ena njihovih glavnih ministerialnih rodbin, ka-
terih moč se je lahko merila s katero koli drugo, tudi po statusu višjo rod-
bino na Štajerskem.171 V njihovih rokah pa je bil tudi velik del Šaleške do-
line. V problematiko prihoda družine Ptujskih in njihove vloge v Savinj-
ski in Šaleški dolini se bomo še poglobili v posebnem poglavju, zato se na
tem mestu Ptujskih ne bomo podrobneje lotevali. Na povezanost Dravsko/
Šoštanjskih s salzburško nadškofijo pa lahko sklepamo po neposredni so-
seščini Dravskega dvora in salzburških koroških posesti; le-to smo ugoto-
vili že zgoraj, ko smo opozorili na podelitev desetine pri Dravskem dvoru
salzburški cerkvi leta 860. S tega gledišča je seveda bolj razumljivo in ra-
zložljivo desjtvo, da se Dravsko/Šoštanjski tolikokrat pojavijo v salzbur-
ških listinah.
Vrnimo se za kratko še enkrat k že omenjeni listini, nastali okoli leta
1210.172 V njej se kot priče pojavijo Herman Šoštanjski in nato še Oto iz
Dravskega dvora – Hermanov sin, ter Eberhard –Otonov služabnik (»se-
ruus«). Listino je izdal Konrad »de Porta«, in sicer je z njo vrnil neka-
tera posestva, ki jih je po krivici zadrževal, sekovskemu samostanu. Ko-
nrad je bil meščan Volšperka/Wolfsberga, kraja, ki je nastal pod istoimen-
skim gradom in ki je bil od leta 1178 dalje center posesti bamberške ško-
fije v zgornji Labotski dolini.173 Zakaj je ta podatek zanimiv? Herman Šo-
štanjski je imel poleg sina Otona tudi hčerko (v listini žal neimenovano),
ki se je v letih 1230–1236 poročila s Henrikom Pfangowerjem, bamber-
škim maršalom.174 Kot priča se tudi v tej listini pojavi Konrad »de Porta«,
ki tukaj nastopa skupaj s svojim bratom Otonom. Poleg njega pa so našte-
ti še predstavniki dveh pomembnih bamberških ministerialnih rodbin iz
zgornje Labotske doline: Oto Vngnad ter oče in sin Ditmarja »de Griu-
en« (iz Grebinja). Zapisano kaže, da moramo iskati sedež Hermana in nje-
Glej: Hans Pirchegger, Die Herren von Pettau, 3–36.
C. 1210, objavljeno v: StUB III, št. 12, 15 (za datiranje še MDC IV, št. 1765, 98).
Posest kasnejšega mesta Volšperk/Wolfsberg je bila verjetno priključena k bamberški škofiji
že ob njeni ustanovitvi leta 1007. Glej: Claudia Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens, 112, in
tudi: Heinz Dopsch, Die Länder und das Reich, 326s.
1230–1236; objavljeno v: MDC IV, št. 1972, 178, 179; regest v: Kos, Gradivo V, št. 533,
263. Tega Henrika Pfangowerja v listinah srečujemo le redko. Kot priča je nastopal še npr.
leta 1245, ko sta se bamberški in briksenski škof dogovorila o delitvi otrok Friderika z Ble-
da (briksenskega ministeriala) in njegove soproge Riharde (očitno bamberške ministerial-
ke) (1245, april 25, Dunaj; orig. v ARS, vrsta listin; obj. v: KUB II, št. 132, 99; reg. v: Kos,
Gradivo V, št. 855, 404, MDC IV, št. 2298, 322: »Henricus Phangouwere«).
rikom Ptujskim ali (in) njegovim bratom Otonom Kunšperškim. Šoštanj-
ski nastopajo v teh listinah takoj za Ptujskimi oz. Kunšperškimi, kar še to-
liko bolj kaže na njihovo tesno povezavo. Ptujski so bili ne samo salzbur-
ški ministeriali, temveč so ena njihovih glavnih ministerialnih rodbin, ka-
terih moč se je lahko merila s katero koli drugo, tudi po statusu višjo rod-
bino na Štajerskem.171 V njihovih rokah pa je bil tudi velik del Šaleške do-
line. V problematiko prihoda družine Ptujskih in njihove vloge v Savinj-
ski in Šaleški dolini se bomo še poglobili v posebnem poglavju, zato se na
tem mestu Ptujskih ne bomo podrobneje lotevali. Na povezanost Dravsko/
Šoštanjskih s salzburško nadškofijo pa lahko sklepamo po neposredni so-
seščini Dravskega dvora in salzburških koroških posesti; le-to smo ugoto-
vili že zgoraj, ko smo opozorili na podelitev desetine pri Dravskem dvoru
salzburški cerkvi leta 860. S tega gledišča je seveda bolj razumljivo in ra-
zložljivo desjtvo, da se Dravsko/Šoštanjski tolikokrat pojavijo v salzbur-
ških listinah.
Vrnimo se za kratko še enkrat k že omenjeni listini, nastali okoli leta
1210.172 V njej se kot priče pojavijo Herman Šoštanjski in nato še Oto iz
Dravskega dvora – Hermanov sin, ter Eberhard –Otonov služabnik (»se-
ruus«). Listino je izdal Konrad »de Porta«, in sicer je z njo vrnil neka-
tera posestva, ki jih je po krivici zadrževal, sekovskemu samostanu. Ko-
nrad je bil meščan Volšperka/Wolfsberga, kraja, ki je nastal pod istoimen-
skim gradom in ki je bil od leta 1178 dalje center posesti bamberške ško-
fije v zgornji Labotski dolini.173 Zakaj je ta podatek zanimiv? Herman Šo-
štanjski je imel poleg sina Otona tudi hčerko (v listini žal neimenovano),
ki se je v letih 1230–1236 poročila s Henrikom Pfangowerjem, bamber-
škim maršalom.174 Kot priča se tudi v tej listini pojavi Konrad »de Porta«,
ki tukaj nastopa skupaj s svojim bratom Otonom. Poleg njega pa so našte-
ti še predstavniki dveh pomembnih bamberških ministerialnih rodbin iz
zgornje Labotske doline: Oto Vngnad ter oče in sin Ditmarja »de Griu-
en« (iz Grebinja). Zapisano kaže, da moramo iskati sedež Hermana in nje-
Glej: Hans Pirchegger, Die Herren von Pettau, 3–36.
C. 1210, objavljeno v: StUB III, št. 12, 15 (za datiranje še MDC IV, št. 1765, 98).
Posest kasnejšega mesta Volšperk/Wolfsberg je bila verjetno priključena k bamberški škofiji
že ob njeni ustanovitvi leta 1007. Glej: Claudia Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens, 112, in
tudi: Heinz Dopsch, Die Länder und das Reich, 326s.
1230–1236; objavljeno v: MDC IV, št. 1972, 178, 179; regest v: Kos, Gradivo V, št. 533,
263. Tega Henrika Pfangowerja v listinah srečujemo le redko. Kot priča je nastopal še npr.
leta 1245, ko sta se bamberški in briksenski škof dogovorila o delitvi otrok Friderika z Ble-
da (briksenskega ministeriala) in njegove soproge Riharde (očitno bamberške ministerial-
ke) (1245, april 25, Dunaj; orig. v ARS, vrsta listin; obj. v: KUB II, št. 132, 99; reg. v: Kos,
Gradivo V, št. 855, 404, MDC IV, št. 2298, 322: »Henricus Phangouwere«).
