Page 47 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 47
Savinjska in Šaleška dolina v 12. stoletju
dnih Vojniških sploh nista različni, temveč da posredno le potrjujeta tezo
o izvoru Žovneških iz Heminega rodu ter da je ta skupna točka tako Žov-
neških kot Vojniških. Vsekakor pa je vojniško gospostvo ležalo na območju
med Koprivnico, Voglajno in Hudinjo ter se bolj ali manj povsem ujemalo s
posestvijo, ki jo je kralj Konrad II. podelil leta 1028 Viljemu Breže-Selške-
mu.76 Liupold Vojniški je umrl malo pred letom 1199, nasledil pa ga je sin
Wergand, ki ga pogosto srečujemo v spremstvu patriarha ter vedno na vi-
dnem mestu med navzočimi plemiči. Zadnjič se je živ omenjal leta 1211, ko
je v Slovenj Gradcu skupaj z Gebhardom Žovneškim, Ortolfom Krškopolj-
skim, Ušalkom Ranšperškim idr. pričal pri dejanju andeškega grofa He-
nrika IV. v korist krške škofije.77 Umrl je verjetno kmalu po tem datumu.78
Velika prednost, ki so jo imeli Žovneški pred konkurenčnimi družina-
mi, ki smo jih že spoznali na tleh Savinjske doline (z izjemo Vojniških),
je nedvomno ta, da so imele ostale družine (Kagerji, Spanheimi, Vovber-
gi, Orti in tudi omenjeni bavarski grofje Bogni na področju Dobrne) svoje
matične posesti drugje in ne v Savinjski dolini, zato je bil njihov primarni
interes seveda usmerjen drugam. Žovneški pa so imeli na področju Savinj-
ske doline svoj matični grad in s tem svoje matične posesti, zato so se seveda
sistematično lotevali širitve prav na tem področju. Z Žovneškimi gospodi
se bomo v naši nalogi še srečevali, saj kot najpomembnejša plemiška druži-
na obravnavanega področja predstavljajo enega od središč naše naloge, zato
zapišimo v tem uvodnem delu le še, da moramo njihovo matično posest v
12. stoletju domnevati vsaj na področju njihovih štirih alodov, gradov Oj-
strica in Žovnek ter stolpov Šenek in Libenštajn.79
Če je torej slika razvoja v Zgornji in Spodnji Savinjski dolini relativno
jasna,80 pa v Šaleški dolini ni tako. V 12. stoletju poznamo v Šaleški dolini
prve omembe plemenitih Šoštanjskih, Šaleških in Kacenštajnskih. Vendar
velja, da so vsaj omembe Šoštanjskih in Šaleških vitezov vprašljive oziroma
1028, december 30, Augsburg ; MDC I, št. 15, 53.
1211, avgust 24, Slovenj Gradec; v: StUB II, št. 114, 171.
Za vojniške tudi: D. Kos, Blesk zlate krone, 141, 142.
Kot takšne jih prvič najdemo naštete v listini iz: 1288, marec 23, Žovnek. V tej listini je gro-
fica Margareta, vdova po Leopoldu III. Žovneškem, prepustila pod določenimi pogoji te gra-
dove Ulriku II. Žovneškemu. (original v ARS CE I, št. 5; objavljeno v: Dušan Kos, Celjska
knjiga listin, Celje 1996, št. 57, 79). Da so bili to res njihovi alodi, nas pouči listina iz l. 1308,
april 22, Gradec (CKL, št. 80, 101; F. Krones, Die Freien von Saneck, št. IV, 118–120), s kate-
ro je Ulrik II. Žovneški predal svoje alode, gradova Ojstrico in Žovnek ter stolpe Šenek in Li-
benštajn, vojvodi Frideriku in jih nato prejel nazaj v fevd.
V besedilu se bomo k tej sliki še vračali in na več mestih pokazali vso »relativnost« te jasno-
sti, saj je kar nekaj vprašanj vendarle še vedno brez pravih odgovorov.
dnih Vojniških sploh nista različni, temveč da posredno le potrjujeta tezo
o izvoru Žovneških iz Heminega rodu ter da je ta skupna točka tako Žov-
neških kot Vojniških. Vsekakor pa je vojniško gospostvo ležalo na območju
med Koprivnico, Voglajno in Hudinjo ter se bolj ali manj povsem ujemalo s
posestvijo, ki jo je kralj Konrad II. podelil leta 1028 Viljemu Breže-Selške-
mu.76 Liupold Vojniški je umrl malo pred letom 1199, nasledil pa ga je sin
Wergand, ki ga pogosto srečujemo v spremstvu patriarha ter vedno na vi-
dnem mestu med navzočimi plemiči. Zadnjič se je živ omenjal leta 1211, ko
je v Slovenj Gradcu skupaj z Gebhardom Žovneškim, Ortolfom Krškopolj-
skim, Ušalkom Ranšperškim idr. pričal pri dejanju andeškega grofa He-
nrika IV. v korist krške škofije.77 Umrl je verjetno kmalu po tem datumu.78
Velika prednost, ki so jo imeli Žovneški pred konkurenčnimi družina-
mi, ki smo jih že spoznali na tleh Savinjske doline (z izjemo Vojniških),
je nedvomno ta, da so imele ostale družine (Kagerji, Spanheimi, Vovber-
gi, Orti in tudi omenjeni bavarski grofje Bogni na področju Dobrne) svoje
matične posesti drugje in ne v Savinjski dolini, zato je bil njihov primarni
interes seveda usmerjen drugam. Žovneški pa so imeli na področju Savinj-
ske doline svoj matični grad in s tem svoje matične posesti, zato so se seveda
sistematično lotevali širitve prav na tem področju. Z Žovneškimi gospodi
se bomo v naši nalogi še srečevali, saj kot najpomembnejša plemiška druži-
na obravnavanega področja predstavljajo enega od središč naše naloge, zato
zapišimo v tem uvodnem delu le še, da moramo njihovo matično posest v
12. stoletju domnevati vsaj na področju njihovih štirih alodov, gradov Oj-
strica in Žovnek ter stolpov Šenek in Libenštajn.79
Če je torej slika razvoja v Zgornji in Spodnji Savinjski dolini relativno
jasna,80 pa v Šaleški dolini ni tako. V 12. stoletju poznamo v Šaleški dolini
prve omembe plemenitih Šoštanjskih, Šaleških in Kacenštajnskih. Vendar
velja, da so vsaj omembe Šoštanjskih in Šaleških vitezov vprašljive oziroma
1028, december 30, Augsburg ; MDC I, št. 15, 53.
1211, avgust 24, Slovenj Gradec; v: StUB II, št. 114, 171.
Za vojniške tudi: D. Kos, Blesk zlate krone, 141, 142.
Kot takšne jih prvič najdemo naštete v listini iz: 1288, marec 23, Žovnek. V tej listini je gro-
fica Margareta, vdova po Leopoldu III. Žovneškem, prepustila pod določenimi pogoji te gra-
dove Ulriku II. Žovneškemu. (original v ARS CE I, št. 5; objavljeno v: Dušan Kos, Celjska
knjiga listin, Celje 1996, št. 57, 79). Da so bili to res njihovi alodi, nas pouči listina iz l. 1308,
april 22, Gradec (CKL, št. 80, 101; F. Krones, Die Freien von Saneck, št. IV, 118–120), s kate-
ro je Ulrik II. Žovneški predal svoje alode, gradova Ojstrico in Žovnek ter stolpe Šenek in Li-
benštajn, vojvodi Frideriku in jih nato prejel nazaj v fevd.
V besedilu se bomo k tej sliki še vračali in na več mestih pokazali vso »relativnost« te jasno-
sti, saj je kar nekaj vprašanj vendarle še vedno brez pravih odgovorov.
