Page 43 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 43
Savinjska in Šaleška dolina v 12. stoletju
škega grofa Popona I. V Savinjski dolini pa ni imela posestev samo Pilgri-
mova veja, temveč je tudi Poponov sin, grof Otwin, nekaj svoje posesti v Sa-
vinjski dolini podelil samostanu v Št. Pavlu.58 To daritev je nato njegov sin
priznal skupaj s še nekaj kmetijami na Djekški gori. Katere so bile te pose-
sti, ki jih je Otwin podelil Št. Pavlu? Danes je to nemogoče natančno dolo-
čiti, najverjetneje je, da je šlo ali za posesti okoli Celja, kjer je bil glavni se-
dež rodbinskih posesti v Savinjski dolini, ali pa gre za tiste posesti v oko-
lici Polzele, za katere vemo, da jih je imel v lasti samostan v kasnejših sto-
letjih.59
V Savinjski dolini vsaj za drugo polovico 12. stoletja domnevamo tudi
prisotnost štajerske ministerialne družine Ortov iz Traunseeja. Leta 1147
je namreč štajerski mejni grof Otakar potrdil zamenjavo posesti med samo-
stanoma Rein pri Gradcu in Šentlambert. Med pričami sta na prvem me-
stu brata Wernhart in Henrik von Staufen, takoj za njima brata Hartnid
in Ortolf iz Orta, proti koncu pa srečamo naštetega tudi nekega Wolfgan-
ga »von Sovne«, se pravi iz Savinjske doline.60 Ta Wolfgang je bil v tej li-
stini navzoč gotovo zaradi tega, ker je bil vitez (ministerial?) obeh bratov
iz Orta. Okoli leta 1185 se je Hartnid iz Orta odpovedal svojim zahtevam
do posesti pri vasi Berndorf, ki leži v Paltenthalu vzhodno od mesta Rot-
tenmann, v korist samostana v Admontu. Med pričami najdemo naštete-
ga tudi nekega Pernharda »de Cilie«.61 Gotovo je vsaj od srede 12. stoletja
dalje mogoče govoriti o prisotnosti Ortov v Savinjski dolini. Najverjetneje
je domnevati, da so gospodje iz Orta prišli v Savinjsko dolino v povezavi z
izumrtjem pozzuolske veje grofov Vovbrških okoli leta 1140, saj so jih med
ostalim nasledili (kot bomo razpravljali v nadaljevanju) v njihovi funkciji
deželskih sodnikov.
Posest družine iz Orta na področju Savinjske doline nam pomagajo re-
konstruirati listine iz 13. stoletja, iz katerih izvemo, da se je večina njiho-
ve savinjske posesti razprostirala na mejnem področju med Savinjsko in Ša-
leško dolino, na področju Polzele, Andraža nad Polzelo, Ložnice in Šmar-
tnega ob Paki. Njihovi militi pa so našteti v Polzeli, Hudinji, Prežinu nad
Štorami ter severno od Šaleške doline – v Guštanju, ki so ga imeli Orti v
fevdu od bamberških škofov. Hans Pirchegger postavlja domnevo, da so
1170–1180; objavljeno v: MDC III, št. 1132, 426.
1193–1220; objavljeno v: Kos, Gradivo IV, št. 855, 430. 1245, december 13, Ptuj; objavljeno
v: Kos, Gradivo V, št. 872, 412. Primerjaj tudi: Jože Mlinarič, Malteška komenda na Polzeli,
Kronika 28/1980, 161–171, zlasti 161.
1147, avgust 22, Graz; objavljeno v: StUB I, št. 263, 274.
1185; objavljeno v: StUB I, št. 662, 641. Regesta v: J. Wichner, Geschichte des Benediktiner
Stiftes Admont 2, 182, op. 24.
škega grofa Popona I. V Savinjski dolini pa ni imela posestev samo Pilgri-
mova veja, temveč je tudi Poponov sin, grof Otwin, nekaj svoje posesti v Sa-
vinjski dolini podelil samostanu v Št. Pavlu.58 To daritev je nato njegov sin
priznal skupaj s še nekaj kmetijami na Djekški gori. Katere so bile te pose-
sti, ki jih je Otwin podelil Št. Pavlu? Danes je to nemogoče natančno dolo-
čiti, najverjetneje je, da je šlo ali za posesti okoli Celja, kjer je bil glavni se-
dež rodbinskih posesti v Savinjski dolini, ali pa gre za tiste posesti v oko-
lici Polzele, za katere vemo, da jih je imel v lasti samostan v kasnejših sto-
letjih.59
V Savinjski dolini vsaj za drugo polovico 12. stoletja domnevamo tudi
prisotnost štajerske ministerialne družine Ortov iz Traunseeja. Leta 1147
je namreč štajerski mejni grof Otakar potrdil zamenjavo posesti med samo-
stanoma Rein pri Gradcu in Šentlambert. Med pričami sta na prvem me-
stu brata Wernhart in Henrik von Staufen, takoj za njima brata Hartnid
in Ortolf iz Orta, proti koncu pa srečamo naštetega tudi nekega Wolfgan-
ga »von Sovne«, se pravi iz Savinjske doline.60 Ta Wolfgang je bil v tej li-
stini navzoč gotovo zaradi tega, ker je bil vitez (ministerial?) obeh bratov
iz Orta. Okoli leta 1185 se je Hartnid iz Orta odpovedal svojim zahtevam
do posesti pri vasi Berndorf, ki leži v Paltenthalu vzhodno od mesta Rot-
tenmann, v korist samostana v Admontu. Med pričami najdemo naštete-
ga tudi nekega Pernharda »de Cilie«.61 Gotovo je vsaj od srede 12. stoletja
dalje mogoče govoriti o prisotnosti Ortov v Savinjski dolini. Najverjetneje
je domnevati, da so gospodje iz Orta prišli v Savinjsko dolino v povezavi z
izumrtjem pozzuolske veje grofov Vovbrških okoli leta 1140, saj so jih med
ostalim nasledili (kot bomo razpravljali v nadaljevanju) v njihovi funkciji
deželskih sodnikov.
Posest družine iz Orta na področju Savinjske doline nam pomagajo re-
konstruirati listine iz 13. stoletja, iz katerih izvemo, da se je večina njiho-
ve savinjske posesti razprostirala na mejnem področju med Savinjsko in Ša-
leško dolino, na področju Polzele, Andraža nad Polzelo, Ložnice in Šmar-
tnega ob Paki. Njihovi militi pa so našteti v Polzeli, Hudinji, Prežinu nad
Štorami ter severno od Šaleške doline – v Guštanju, ki so ga imeli Orti v
fevdu od bamberških škofov. Hans Pirchegger postavlja domnevo, da so
1170–1180; objavljeno v: MDC III, št. 1132, 426.
1193–1220; objavljeno v: Kos, Gradivo IV, št. 855, 430. 1245, december 13, Ptuj; objavljeno
v: Kos, Gradivo V, št. 872, 412. Primerjaj tudi: Jože Mlinarič, Malteška komenda na Polzeli,
Kronika 28/1980, 161–171, zlasti 161.
1147, avgust 22, Graz; objavljeno v: StUB I, št. 263, 274.
1185; objavljeno v: StUB I, št. 662, 641. Regesta v: J. Wichner, Geschichte des Benediktiner
Stiftes Admont 2, 182, op. 24.
