Page 50 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 50
V primežu medplemiških prerivanj
svoji zgodovini Koroške sprejel lociranje v Žihpolje/Maria Rain.92 To mo-
žnost predlagajo tudi nekateri drugi avstrijski zgodovinarji93, ki torej loci-
rajo svobodne Šaleške na »skrivnostni94« grad Schalach pri Žihpolju/Ma-
ria Rain na Koroškem. To teorijo je prevzel najprej tudi Ivan Stopar, ven-
dar jo je kasneje spremenil in v svojem zadnjem delu piše o Šaleških vite-
zih kot o vitezih iz Šaleške doline, le da jih povezuje istočasno z gradom Ša-
lek in Škalami ter jih imenuje celo kot »Škalsko-Šaleške«.95 Omenjeno te-
orijo o izvoru Šaleških z gradu pri Žihpolju/Maria Rain je sprejel tudi Du-
šan Kos, ki pravi, da gre »v resnici za gospode iz Schallacha na Koroškem,
predhodnike Hollenburških/Humberških oz. njihove ministeriale«.96
Grad Schallach, ki naj bi stal nekje pri kraju Žihpolje/Maria Rain, je grad,
ki ga Stopar na citiranem mestu označi kot »nekoliko skrivnosten grad«,
Kohla pa v svojem pregledu koroških gradov pravi, da je to legendaren oz.
mitološki grad ter da naj bi bil prvič omenjen leta 1144.97 Zapisane trditve,
da svobodni Šaleški ne morejo izhajati z »našega« gradu, temeljijo tudi na
nedvomnem dejstvu, da se ti nikoli ne pojavijo v listinah, ki bi imele ka-
kršno koli zvezo s Šaleško dolino, temveč jih najdemo navedene skoraj iz-
ključno v koroških listinah.
Preden se lotimo analize dostopnih virov, naj za začetek zapišemo, da
Šaleški skoraj zagotovo ne morejo biti predniki Hollenburških/Humber-
ških, saj se v virih večkrat pojavijo skupaj,98 poleg tega pa se brata Hum-
berška, sicer brez predikata, pojavita že v listini, ki je nastala med letoma
1105–112699, torej že pred prvo omembo svojih domnevnih prednikov.
Ravno tako pa Šaleški ne morejo biti Humberški ministeriali; Šaleški so
August Jaksch, Geschichte Kärntens I, Klagenfurt 1928, 107.
Primerjaj npr.: W. Wadl, Die verfälschte Arnulfurkunde, 67, 68.
Oznaka je povzeta po F. X. Kohla, Kärntens Burgen, Schlösser, Ansitze und wehrhafte Stätten,
286 (geslo Schalach, bei Toppelsdorf, Maria Rain).
Ivan Stopar, Grad in naselje Šalek, Šalek 1975, 5; isti, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4,
Med Solčavskim in Kobanskim, Ljubljana 1993, 92.
D. Kos, Med gradom in mestom, Ljubljana 1994, 98.
F. X. Kohla, n. d., 282.
Primerjaj: 1158, junij 20, Sv. Radegunda; objavljeno v: MDC I, št. 201, 163–165; regest v:
Kos, Gradivo IV, št. 373, 190, 191 (»Dietricus de Scalach /…/ Perhtoldus de Scalach liberi;
/…/ Swickerus de Holenburch«); 1173, maj 27, Breže; objavljeno v: MDC I, št. 279, 212–214,
regest v: Kos Gradivo IV, št. 533, 269, 270 (razsojevalec: »Switkeri de Holenburch«, med pri-
čami: »Perhtoldusde Shalach, Ditricus de Shalach«); in 1174, januar 6, Št. Vid ob Glini; ob-
javljeno v: MDC III, št. 1180, 441; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 545, 277 (»Swikerus de Ho-
lenburg /…/ Dietrich de Schalach«).
1105–1126; objavljeno v: MDC III, št. 521, 210; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 11, 6 (»Swiker et
filius eius Reinher«). V isti listini se prvič pojavijo tudi pripadniki družine Dravskih, ki jih bomo
kasneje podrobno obravnavali (»Willehalm de Tra et duo filii eius Walchun et Herman«).
svoji zgodovini Koroške sprejel lociranje v Žihpolje/Maria Rain.92 To mo-
žnost predlagajo tudi nekateri drugi avstrijski zgodovinarji93, ki torej loci-
rajo svobodne Šaleške na »skrivnostni94« grad Schalach pri Žihpolju/Ma-
ria Rain na Koroškem. To teorijo je prevzel najprej tudi Ivan Stopar, ven-
dar jo je kasneje spremenil in v svojem zadnjem delu piše o Šaleških vite-
zih kot o vitezih iz Šaleške doline, le da jih povezuje istočasno z gradom Ša-
lek in Škalami ter jih imenuje celo kot »Škalsko-Šaleške«.95 Omenjeno te-
orijo o izvoru Šaleških z gradu pri Žihpolju/Maria Rain je sprejel tudi Du-
šan Kos, ki pravi, da gre »v resnici za gospode iz Schallacha na Koroškem,
predhodnike Hollenburških/Humberških oz. njihove ministeriale«.96
Grad Schallach, ki naj bi stal nekje pri kraju Žihpolje/Maria Rain, je grad,
ki ga Stopar na citiranem mestu označi kot »nekoliko skrivnosten grad«,
Kohla pa v svojem pregledu koroških gradov pravi, da je to legendaren oz.
mitološki grad ter da naj bi bil prvič omenjen leta 1144.97 Zapisane trditve,
da svobodni Šaleški ne morejo izhajati z »našega« gradu, temeljijo tudi na
nedvomnem dejstvu, da se ti nikoli ne pojavijo v listinah, ki bi imele ka-
kršno koli zvezo s Šaleško dolino, temveč jih najdemo navedene skoraj iz-
ključno v koroških listinah.
Preden se lotimo analize dostopnih virov, naj za začetek zapišemo, da
Šaleški skoraj zagotovo ne morejo biti predniki Hollenburških/Humber-
ških, saj se v virih večkrat pojavijo skupaj,98 poleg tega pa se brata Hum-
berška, sicer brez predikata, pojavita že v listini, ki je nastala med letoma
1105–112699, torej že pred prvo omembo svojih domnevnih prednikov.
Ravno tako pa Šaleški ne morejo biti Humberški ministeriali; Šaleški so
August Jaksch, Geschichte Kärntens I, Klagenfurt 1928, 107.
Primerjaj npr.: W. Wadl, Die verfälschte Arnulfurkunde, 67, 68.
Oznaka je povzeta po F. X. Kohla, Kärntens Burgen, Schlösser, Ansitze und wehrhafte Stätten,
286 (geslo Schalach, bei Toppelsdorf, Maria Rain).
Ivan Stopar, Grad in naselje Šalek, Šalek 1975, 5; isti, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4,
Med Solčavskim in Kobanskim, Ljubljana 1993, 92.
D. Kos, Med gradom in mestom, Ljubljana 1994, 98.
F. X. Kohla, n. d., 282.
Primerjaj: 1158, junij 20, Sv. Radegunda; objavljeno v: MDC I, št. 201, 163–165; regest v:
Kos, Gradivo IV, št. 373, 190, 191 (»Dietricus de Scalach /…/ Perhtoldus de Scalach liberi;
/…/ Swickerus de Holenburch«); 1173, maj 27, Breže; objavljeno v: MDC I, št. 279, 212–214,
regest v: Kos Gradivo IV, št. 533, 269, 270 (razsojevalec: »Switkeri de Holenburch«, med pri-
čami: »Perhtoldusde Shalach, Ditricus de Shalach«); in 1174, januar 6, Št. Vid ob Glini; ob-
javljeno v: MDC III, št. 1180, 441; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 545, 277 (»Swikerus de Ho-
lenburg /…/ Dietrich de Schalach«).
1105–1126; objavljeno v: MDC III, št. 521, 210; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 11, 6 (»Swiker et
filius eius Reinher«). V isti listini se prvič pojavijo tudi pripadniki družine Dravskih, ki jih bomo
kasneje podrobno obravnavali (»Willehalm de Tra et duo filii eius Walchun et Herman«).
