Page 44 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 44
V primežu medplemiških prerivanj
gospodje iz Orta upravljali deželsko sodišče v Celju vsaj od smrti Gunther-
ja, zadnjega mejnega grofa Savinjske doline, ter da so to sodišče imeli v fev-
du od koroških vojvod.62 K bogatim in pomembnim posestvom te rodbi-
ne se bomo še vrnili, ko jim bomo posvetili posebno poglavje. Opozorimo
le na to, da čeprav so bili gospodje iz Orta ministeriali štajerskega vojvode,
kot taki niso nastopali na področju Savinjske doline. Deželsko sodišče v
Savinjski dolini, ki naj bi ga upravljali, se je v veliki meri ujemalo s podro-
čjem nekdanje savinjske mejne grofije in kot tako konec 12. in v prvi polo-
vici 13. stoletja, ko ga domnevno upravljajo pripadniki obravnavane dru-
žine, ni bilo del štajerske vojvodine. Pripadnost področja, ki je ležalo med
Kranjsko in Koroško, je bila vse do leta 1311 sporna. Po izumrtju koroške
vojvodske rodbine grofov Spanheimov leta 1269 je področje Savinjske do-
line prišlo najprej v roke kralja Otakarja Přemysla in nato, po njegovi smrti,
v roke Meinharda II. Goriško-Tirolskega. Šele leta 1311, ko je Meinhardov
sin Henrik, koroški vojvoda in češki kralj, izgubil vojno proti Habsburža-
nom in jim zato predal predel Savinjske doline, je ta postal del Štajerske.63
Vprašanje pripadnosti savinjskih plemičev v času do začetka 14. stoletja je
zaradi tega eno najbolj zanimivih vprašanj, na katero ni, kot bomo vide-
li iz nadaljevanja razprave, enotnega odgovora, temveč je potrebno preuče-
vati primer za primerom. Najlepši primer tega so, kot je to pokazal v zgo-
raj citiranem delu Heinz Dopsch, Žovneški gospodje, ki so vse do leta 1311
uspešno krmarili med različnimi gospodi in si tako uspeli ohraniti določe-
no mero neodvisnosti.
Vse naštete posesti so prešle v roke imenovanih rodbin skoraj gotovo z
razdelitvijo velike rodbinske posesti t. i. Heminega rodu, ki je doživel svoj
kolaps v investiturnem boju.64 Ves čas boja so bili predstavniki te rodbi-
ne zvesti salijski cesarski rodbini oz. Henriku IV., ko pa je njegova politi-
ka doživela zlom, se je zlomil tudi vpliv Heminega rodu. Savinjski mejni
grof Starkhand in njegov brat Ulrik sta veljala konec 11. stoletja za najmo-
gočnejša gospoda na Koroškem, ki se jima nihče ne more upreti (kot nava-
ja življenjepis salzburškega nadškofa Konrada),65 zaradi njunega sovražne-
Hans Pirchegger, Landesfürst und Adel I, 38.
Prim. H. Dopsch, Die Freien von Sannegg als steirische Landherren, 29, 30.
Temeljna literatura o tej rodbini je še vedno: Ljudmil Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, Rad
JAZU 250/1935, 215–239; isti, Hema i Svetopuk, Rad JAZU 255/1936, 221–246. Novejše
delo, ki se v veliki meri naslanja ravno na Hauptmannove ugotovitve, pa je: Heinz Dopsch, Die
Stifterfamilie des Klosters Gurk und Ihre Verwandschaft, Carinthia 161/1971, 95–123.
»/U/t cum duo illi fratres /Starchand in Werigand/ tota Karinthia potentissima domina-
tione potirentur, nullius mortalis hominis contradictionem habentes …« Citirano po: Kos,
Gradivo III, št. 417, 247. Prim. tudi: Lj. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, 218.
gospodje iz Orta upravljali deželsko sodišče v Celju vsaj od smrti Gunther-
ja, zadnjega mejnega grofa Savinjske doline, ter da so to sodišče imeli v fev-
du od koroških vojvod.62 K bogatim in pomembnim posestvom te rodbi-
ne se bomo še vrnili, ko jim bomo posvetili posebno poglavje. Opozorimo
le na to, da čeprav so bili gospodje iz Orta ministeriali štajerskega vojvode,
kot taki niso nastopali na področju Savinjske doline. Deželsko sodišče v
Savinjski dolini, ki naj bi ga upravljali, se je v veliki meri ujemalo s podro-
čjem nekdanje savinjske mejne grofije in kot tako konec 12. in v prvi polo-
vici 13. stoletja, ko ga domnevno upravljajo pripadniki obravnavane dru-
žine, ni bilo del štajerske vojvodine. Pripadnost področja, ki je ležalo med
Kranjsko in Koroško, je bila vse do leta 1311 sporna. Po izumrtju koroške
vojvodske rodbine grofov Spanheimov leta 1269 je področje Savinjske do-
line prišlo najprej v roke kralja Otakarja Přemysla in nato, po njegovi smrti,
v roke Meinharda II. Goriško-Tirolskega. Šele leta 1311, ko je Meinhardov
sin Henrik, koroški vojvoda in češki kralj, izgubil vojno proti Habsburža-
nom in jim zato predal predel Savinjske doline, je ta postal del Štajerske.63
Vprašanje pripadnosti savinjskih plemičev v času do začetka 14. stoletja je
zaradi tega eno najbolj zanimivih vprašanj, na katero ni, kot bomo vide-
li iz nadaljevanja razprave, enotnega odgovora, temveč je potrebno preuče-
vati primer za primerom. Najlepši primer tega so, kot je to pokazal v zgo-
raj citiranem delu Heinz Dopsch, Žovneški gospodje, ki so vse do leta 1311
uspešno krmarili med različnimi gospodi in si tako uspeli ohraniti določe-
no mero neodvisnosti.
Vse naštete posesti so prešle v roke imenovanih rodbin skoraj gotovo z
razdelitvijo velike rodbinske posesti t. i. Heminega rodu, ki je doživel svoj
kolaps v investiturnem boju.64 Ves čas boja so bili predstavniki te rodbi-
ne zvesti salijski cesarski rodbini oz. Henriku IV., ko pa je njegova politi-
ka doživela zlom, se je zlomil tudi vpliv Heminega rodu. Savinjski mejni
grof Starkhand in njegov brat Ulrik sta veljala konec 11. stoletja za najmo-
gočnejša gospoda na Koroškem, ki se jima nihče ne more upreti (kot nava-
ja življenjepis salzburškega nadškofa Konrada),65 zaradi njunega sovražne-
Hans Pirchegger, Landesfürst und Adel I, 38.
Prim. H. Dopsch, Die Freien von Sannegg als steirische Landherren, 29, 30.
Temeljna literatura o tej rodbini je še vedno: Ljudmil Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, Rad
JAZU 250/1935, 215–239; isti, Hema i Svetopuk, Rad JAZU 255/1936, 221–246. Novejše
delo, ki se v veliki meri naslanja ravno na Hauptmannove ugotovitve, pa je: Heinz Dopsch, Die
Stifterfamilie des Klosters Gurk und Ihre Verwandschaft, Carinthia 161/1971, 95–123.
»/U/t cum duo illi fratres /Starchand in Werigand/ tota Karinthia potentissima domina-
tione potirentur, nullius mortalis hominis contradictionem habentes …« Citirano po: Kos,
Gradivo III, št. 417, 247. Prim. tudi: Lj. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, 218.
