Page 358 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 358
V primežu medplemiških prerivanj
tingunt ex parte suorum avunculorum comitum de Heumburch, et eciam
que ipsi et antecessores sui a predecessoribus nostris et ab ecclesia Aquile-
gensi dignoscuntur habuisse sive illa sint gratia vel servitio.«).67 Vidimo, da
je Friderik Žovneški dobil dosti več prihodkov od cerkvenih posesti, kot pa
jih je izgubil, s tem da je prepustil Gornjegrajskemu samostanu braslovško
faro. Vendar je sprejem teh listin pomenil izjemen uspeh tudi za Gornje-
grajski samostan, ki je s tem štiriinpetdeset let po tem, ko je Leopold Žov-
neški leta 1278 prvi predal patronatske pravice Gornjegrajskemu samosta-
nu, le-te vendarle dokončno uspel pridobiti zase. Po sprejetju obravnavanih
dokumentov namreč to vprašanje ni prišlo več na dnevni red in je bilo do-
končno rešeno.
Naslednji logični korak Friderika Žovneškega v odnosih z Gornjegraj-
skim samostanom je bil ta, da je za »vse večne čase« uredil vprašanje odve-
tništva nad samostanom in njegovimi posestmi. Po smrti zadnjega vovbr-
škega grofa leta 1322 je samostan za svojega odvetnika najprej izbral Pfan-
berškega grofa Ulrika IV.68 Možnost, ki se je pokazala kot prva – da bi
namreč odvetniške naloge opravljala vdova Hermana Vovbrškega, grofi-
ca Elizabeta,69 je bila možna le kot začasna rešitev, saj ženska načelno ni
bila primerna avtoriteta, da bi zagotavljala samostanu mirno življenje. Ul-
rik IV. Pfanberški je kot samostanski odvetnik nastopal leta 1326 v sporu
med samostanom in Vrbovškimi glede protipravne gradnje gradu Ruden-
štajn, ko se je zavezal, da bo grad podrl v roku pol leta, o čemer podrobno
pišemo v posebnem poglavju.70
Enkrat med letoma 1326 in 1329 pa je odvetnik samostana postal Fride-
rik Žovneški. 1329. leta je namreč to odvetništvo zastavil bratom Walse-
ejskim skupaj z gradovi Rogatec, Kostrivnica, Lemberg, Žovnek, Ojstrica,
Smlednik, Šoštanj in Mozirje za vsoto 8000 graških mark srebra.71 Naloga
te zastave je bila oskrbeti Žovneškega z dovoljšnjo količino sredstev v boju
proti Konradu iz Aufensteina za vovbrško dediščino. Že ko smo to doga-
janje podrobno obravnavali, smo opozorili, da ta zastava verjetno nikoli ni
1335, april 1, Videm; orig. perg. listina v ARS CE I, št 33; objavljeno v: CKL, št. 158, 178,
188; regest v: K. Tangl, Die Freien von Suneck, 78; F. Krones, Die Freien von Saneck, št. 61,
164 (oba regesta sta datirana v 1334, april 1).
1322, september 4, Gornji Grad; regest v: CKL, št. 112, 123; I. Orožen, Das Benediktinerstift
Oberburg, 100.
1322, julij 10, Pliberk/Bleiburg; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin,
št. listine 1903.
1326, april 4, Pliberk/Bleiburg, originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št.
listine 1948.
1329, december 30, Gradec; objavljeno v: CKL, št. 127, 141–144.
tingunt ex parte suorum avunculorum comitum de Heumburch, et eciam
que ipsi et antecessores sui a predecessoribus nostris et ab ecclesia Aquile-
gensi dignoscuntur habuisse sive illa sint gratia vel servitio.«).67 Vidimo, da
je Friderik Žovneški dobil dosti več prihodkov od cerkvenih posesti, kot pa
jih je izgubil, s tem da je prepustil Gornjegrajskemu samostanu braslovško
faro. Vendar je sprejem teh listin pomenil izjemen uspeh tudi za Gornje-
grajski samostan, ki je s tem štiriinpetdeset let po tem, ko je Leopold Žov-
neški leta 1278 prvi predal patronatske pravice Gornjegrajskemu samosta-
nu, le-te vendarle dokončno uspel pridobiti zase. Po sprejetju obravnavanih
dokumentov namreč to vprašanje ni prišlo več na dnevni red in je bilo do-
končno rešeno.
Naslednji logični korak Friderika Žovneškega v odnosih z Gornjegraj-
skim samostanom je bil ta, da je za »vse večne čase« uredil vprašanje odve-
tništva nad samostanom in njegovimi posestmi. Po smrti zadnjega vovbr-
škega grofa leta 1322 je samostan za svojega odvetnika najprej izbral Pfan-
berškega grofa Ulrika IV.68 Možnost, ki se je pokazala kot prva – da bi
namreč odvetniške naloge opravljala vdova Hermana Vovbrškega, grofi-
ca Elizabeta,69 je bila možna le kot začasna rešitev, saj ženska načelno ni
bila primerna avtoriteta, da bi zagotavljala samostanu mirno življenje. Ul-
rik IV. Pfanberški je kot samostanski odvetnik nastopal leta 1326 v sporu
med samostanom in Vrbovškimi glede protipravne gradnje gradu Ruden-
štajn, ko se je zavezal, da bo grad podrl v roku pol leta, o čemer podrobno
pišemo v posebnem poglavju.70
Enkrat med letoma 1326 in 1329 pa je odvetnik samostana postal Fride-
rik Žovneški. 1329. leta je namreč to odvetništvo zastavil bratom Walse-
ejskim skupaj z gradovi Rogatec, Kostrivnica, Lemberg, Žovnek, Ojstrica,
Smlednik, Šoštanj in Mozirje za vsoto 8000 graških mark srebra.71 Naloga
te zastave je bila oskrbeti Žovneškega z dovoljšnjo količino sredstev v boju
proti Konradu iz Aufensteina za vovbrško dediščino. Že ko smo to doga-
janje podrobno obravnavali, smo opozorili, da ta zastava verjetno nikoli ni
1335, april 1, Videm; orig. perg. listina v ARS CE I, št 33; objavljeno v: CKL, št. 158, 178,
188; regest v: K. Tangl, Die Freien von Suneck, 78; F. Krones, Die Freien von Saneck, št. 61,
164 (oba regesta sta datirana v 1334, april 1).
1322, september 4, Gornji Grad; regest v: CKL, št. 112, 123; I. Orožen, Das Benediktinerstift
Oberburg, 100.
1322, julij 10, Pliberk/Bleiburg; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin,
št. listine 1903.
1326, april 4, Pliberk/Bleiburg, originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št.
listine 1948.
1329, december 30, Gradec; objavljeno v: CKL, št. 127, 141–144.
