Page 359 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 359
Delitev vovbrške dediščine in svobodni plemiči Žovneški
bila udejanjena ter da so Walseejci kot sorodniki Friderika Žovneškega –
Friderik je bil poročen z Diemuto Walseejsko – temu na ta način pomaga-
li. Potrebno pa je poudariti, da v mirovnem sporazumu iz leta 1331, ki sicer
dokaj natančno obravnava delitev dediščine med obe stranki, odvetništva
nad samostanskimi posestmi sploh ne omenja. To lahko pomeni, da le-to
ni bilo sporno in zato ni bilo stvar pogajanj ali pa da zaradi tega, ker je bilo
takrat formalno v rokah bratov Walseejskih, ni moglo postati del mirov-
ne razsodbe. Tudi leta 1332, ko sta Friderik Žovneški in njegova žena pre-
dala Gornjegrajskemu samostanu braslovško faro, se Friderik ne omenja
oz. ne opredeljuje kot odvetnik samostana, kar gotovo pomeni, da v tem
času teh nalog ni opravljal. Postavi se vprašanje, ali je v tem času samostan
sploh imel svojega odvetnika. Prav tako se Friderik Žovneški brez navedbe
odvetniških nalog pojavlja v listini, s katero mu je leta 1335 oglejski patri-
arh Bertrand podelil v fevd desetine pri cerkvah v Lembergu, Novi Cerkvi,
Šentpetru v Savinjski dolini, Braslovčah, Mozirju in Šaleški dolini (Škale),
kot so jih pred tem imeli v fevdu grofje Vovbrški.72 Friderika v tej listini pa-
triarh sicer spoštljivo označuje kot »nobilis et potens vir dominus Fride-
ricus libertinus de Sewnek Carniole et Marchie capitaneus generalis«, ni-
kjer pa niso omenjene odetniške naloge. In res dve listini iz leta 1337 go-
vorita o tem, da je Friderik Žovneški zastavil odvetništvo nad Gornjegraj-
skim samostanom skupaj s sodiščem v Gornjem Gradu, in to samemu sa-
mostanu oz. njegovemu opatu Leopoldu.73 Samostan pa očitno tega odve-
tništva ni podelil naprej nobenemu drugemu. Istega leta pa je Friderik nato
to zastavo rešil (jo izplačal), zaradi česar sta mu jo opat in konvent samosta-
na podelila nazaj, vendar sta ga tokrat imenovala za »ainem ewigen vogt«.
To pa ni veljalo le zanj osebno, temveč sta se opat in konvent zavezala, da
bosta odvetnika vedno volila med njegovimi nasledniki. Friderik je torej
uspel pridobiti dedno odvetništvo nad samostanskimi posestmi za sebe in
svoje naslednike, kar je predstavljalo pomembno finančno postavko, ki je
skupaj z ostalimi pridobitvami in/oz. posestmi pomenila osnovo za prodor
Žovneških v »visoko politiko«.
Med posestmi, za katere v zgodovinopisju velja, da spadajo med izvor-
no vovbrško posest, je tudi posest gradu in trga Šoštanj. Že ob obravna-
vanju dogodkov v 12. in 13. stoletju smo predstavili našo rešitev, v kateri
predvidevamo, da Šoštanj ni prišel v roke družine grofov Vovbrških mno-
go pred letom 1268 ter da je bil ta predel pred tem v rokah družine Drav-
1335, april 1, Videm; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 33, objavljeno v: CKL, št. 158, 178, 179.
1337, avgust 9; originalna perg. listina v ARS CE I, št. 38; objavljeno v: CKL, št. 169, 191.
1337, avgust 9; originalna perg. listina v ARS CE I, št. 39; objavljeno v: CKL, št. 170, 192.
bila udejanjena ter da so Walseejci kot sorodniki Friderika Žovneškega –
Friderik je bil poročen z Diemuto Walseejsko – temu na ta način pomaga-
li. Potrebno pa je poudariti, da v mirovnem sporazumu iz leta 1331, ki sicer
dokaj natančno obravnava delitev dediščine med obe stranki, odvetništva
nad samostanskimi posestmi sploh ne omenja. To lahko pomeni, da le-to
ni bilo sporno in zato ni bilo stvar pogajanj ali pa da zaradi tega, ker je bilo
takrat formalno v rokah bratov Walseejskih, ni moglo postati del mirov-
ne razsodbe. Tudi leta 1332, ko sta Friderik Žovneški in njegova žena pre-
dala Gornjegrajskemu samostanu braslovško faro, se Friderik ne omenja
oz. ne opredeljuje kot odvetnik samostana, kar gotovo pomeni, da v tem
času teh nalog ni opravljal. Postavi se vprašanje, ali je v tem času samostan
sploh imel svojega odvetnika. Prav tako se Friderik Žovneški brez navedbe
odvetniških nalog pojavlja v listini, s katero mu je leta 1335 oglejski patri-
arh Bertrand podelil v fevd desetine pri cerkvah v Lembergu, Novi Cerkvi,
Šentpetru v Savinjski dolini, Braslovčah, Mozirju in Šaleški dolini (Škale),
kot so jih pred tem imeli v fevdu grofje Vovbrški.72 Friderika v tej listini pa-
triarh sicer spoštljivo označuje kot »nobilis et potens vir dominus Fride-
ricus libertinus de Sewnek Carniole et Marchie capitaneus generalis«, ni-
kjer pa niso omenjene odetniške naloge. In res dve listini iz leta 1337 go-
vorita o tem, da je Friderik Žovneški zastavil odvetništvo nad Gornjegraj-
skim samostanom skupaj s sodiščem v Gornjem Gradu, in to samemu sa-
mostanu oz. njegovemu opatu Leopoldu.73 Samostan pa očitno tega odve-
tništva ni podelil naprej nobenemu drugemu. Istega leta pa je Friderik nato
to zastavo rešil (jo izplačal), zaradi česar sta mu jo opat in konvent samosta-
na podelila nazaj, vendar sta ga tokrat imenovala za »ainem ewigen vogt«.
To pa ni veljalo le zanj osebno, temveč sta se opat in konvent zavezala, da
bosta odvetnika vedno volila med njegovimi nasledniki. Friderik je torej
uspel pridobiti dedno odvetništvo nad samostanskimi posestmi za sebe in
svoje naslednike, kar je predstavljalo pomembno finančno postavko, ki je
skupaj z ostalimi pridobitvami in/oz. posestmi pomenila osnovo za prodor
Žovneških v »visoko politiko«.
Med posestmi, za katere v zgodovinopisju velja, da spadajo med izvor-
no vovbrško posest, je tudi posest gradu in trga Šoštanj. Že ob obravna-
vanju dogodkov v 12. in 13. stoletju smo predstavili našo rešitev, v kateri
predvidevamo, da Šoštanj ni prišel v roke družine grofov Vovbrških mno-
go pred letom 1268 ter da je bil ta predel pred tem v rokah družine Drav-
1335, april 1, Videm; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 33, objavljeno v: CKL, št. 158, 178, 179.
1337, avgust 9; originalna perg. listina v ARS CE I, št. 38; objavljeno v: CKL, št. 169, 191.
1337, avgust 9; originalna perg. listina v ARS CE I, št. 39; objavljeno v: CKL, št. 170, 192.
