Page 350 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 350
V primežu medplemiških prerivanj
tančneje sodno odločbo), ki so jo izrekli izbrani razsodniki na sodni po-
ravnavi na deželnem sodišču v Gradcu in je ostala ohranjena v dveh (del-
no različnih) izvodih.50 Poravnava je vsebinsko razdeljena na trinajst raz-
ličnih določb, ki so jih izrekli razsodniki in ki rešujejo vsa odprta vprašanja
med sprtima stranema. Začetne odločbe so splošne, z njimi pa razsodniki
ukazujejo, da mora med sprtimi stranmi veljati mir in da se morajo dolgo-
vi, ki so nastali v zvezi z vojno, pomiriti in poravnati. Pomembna je četrta
točka, s katero je bilo odločeno, da naj Konrad Aufensteinski prepusti Fri-
deriku Žovneškemu svojo polovico Celja za 250 mark srebra.51 Gre seveda
za tisto polovico, ki jo je Aufensteinski pridobil od Ulrika V. Pfanberškega
leta 1323, vendar je bila takrat ocenjena na petsto mark srebra (»vmb fum-
fhundert march wer (!) silbers in dem lande ze Chærnden wenis geloet«).52
Skupaj s posestvom so si razdelili tudi ljudi, ki so prebivali na zgornjem
gradu v Celju in v trgu. O tem, da so v trgu Celje imeli svoje bivališče pri-
padniki vovbrškega oziroma kasneje žovneškega in aufensteinskega (pfan-
berškega) viteškega moštva, govori že citirana listina iz leta 1325, s katero
sta Elizabeta, vdova po Hermanu Vovbrškem, in Ulrik Pfanberški zastavi-
la polovico Celja Konradu Aufensteinskemu.53 V listini namreč zastavljata
»Cylie die purch vnd den marcht darunder vnd der turn, der in den mar-
cht leit, vnd die edeln leut die in dem marcht gesezzen sint, vnd die man-
schaft die dazu gehort«, se pravi zgornji grad (kot sedež gospostva) ter trg,
v katerem je stal trški obrambni stolp54 in v katerem je prebivala tudi vite-
ško zmožna posadka. V poravnalni listini iz leta 1331 pa sta našteta pripa-
dnika dveh rodbin, katerih pripadnost posameznemu gospodu je bila ver-
jetno najbolj problematična. Prvi je Wulfing »den Edling« (Guštanjski),
drugi pa Nikolaj Vrbovški. Za prvega listina pravi, da ima svoj sedež v ti-
1331, september 27, Graz; objava v: CKL, št. 136, 148–150, in št. 137, 150–153.
»Wier sprechen auch, daz her Chunrat von Aufenstain Zili halbez und zwaz dar zu gehoert ze
loesen schol gebn um drithalb hundert march silber dem frein von Sænek.«
1323, januar 30; F. Krones, Die Freien von Saneck, št. 5, 120, 121; regest v: MDC VIII, št.
646, 188. To dejstvo seveda ne pomeni, da je vrednost polovice Celja v tako kratkem času pa-
dla za polovico, temveč bolj govori o tem, da je Celje Konradu Aufensteinskemu toliko pome-
nilo, da je bil pripravljen zanj pošteno preplačati, da bi ga le dobil. Tudi s tega vidika je rela-
tivno hitra prodaja, za katero sta se odločila Ulrik V. Pfanberški in Elizabeta, bolj razumljiva.
Upoštevati pa je potrebno, da je zelo verjetno, da vsota 250 mark srebra ni realna vrednost te
polovice Celja. O tem govori tudi dejstvo, da je moral Friderik Žovneški leta 1333 doplača-
ti 200 mark srebra, ko je menjal svojo polovico Guštanja za aufensteinsko polovico Celja. Ni
namreč verjetno, da bi bila polovica gradu in trga Guštanj ocenjena le na 50 mark srebra.
1323, januar 30, Celje; F. Krones, Die Freien von Saneck, št. 5, 120, 121.
V tem stolpu je morda mogoče videti predhodnika celjskega knežjega dvora, ki so ga grofje Celj-
ski, verjetno v času okoli leta 1400, povsem prezidali in mu dali obliko poznogotske palače.
tančneje sodno odločbo), ki so jo izrekli izbrani razsodniki na sodni po-
ravnavi na deželnem sodišču v Gradcu in je ostala ohranjena v dveh (del-
no različnih) izvodih.50 Poravnava je vsebinsko razdeljena na trinajst raz-
ličnih določb, ki so jih izrekli razsodniki in ki rešujejo vsa odprta vprašanja
med sprtima stranema. Začetne odločbe so splošne, z njimi pa razsodniki
ukazujejo, da mora med sprtimi stranmi veljati mir in da se morajo dolgo-
vi, ki so nastali v zvezi z vojno, pomiriti in poravnati. Pomembna je četrta
točka, s katero je bilo odločeno, da naj Konrad Aufensteinski prepusti Fri-
deriku Žovneškemu svojo polovico Celja za 250 mark srebra.51 Gre seveda
za tisto polovico, ki jo je Aufensteinski pridobil od Ulrika V. Pfanberškega
leta 1323, vendar je bila takrat ocenjena na petsto mark srebra (»vmb fum-
fhundert march wer (!) silbers in dem lande ze Chærnden wenis geloet«).52
Skupaj s posestvom so si razdelili tudi ljudi, ki so prebivali na zgornjem
gradu v Celju in v trgu. O tem, da so v trgu Celje imeli svoje bivališče pri-
padniki vovbrškega oziroma kasneje žovneškega in aufensteinskega (pfan-
berškega) viteškega moštva, govori že citirana listina iz leta 1325, s katero
sta Elizabeta, vdova po Hermanu Vovbrškem, in Ulrik Pfanberški zastavi-
la polovico Celja Konradu Aufensteinskemu.53 V listini namreč zastavljata
»Cylie die purch vnd den marcht darunder vnd der turn, der in den mar-
cht leit, vnd die edeln leut die in dem marcht gesezzen sint, vnd die man-
schaft die dazu gehort«, se pravi zgornji grad (kot sedež gospostva) ter trg,
v katerem je stal trški obrambni stolp54 in v katerem je prebivala tudi vite-
ško zmožna posadka. V poravnalni listini iz leta 1331 pa sta našteta pripa-
dnika dveh rodbin, katerih pripadnost posameznemu gospodu je bila ver-
jetno najbolj problematična. Prvi je Wulfing »den Edling« (Guštanjski),
drugi pa Nikolaj Vrbovški. Za prvega listina pravi, da ima svoj sedež v ti-
1331, september 27, Graz; objava v: CKL, št. 136, 148–150, in št. 137, 150–153.
»Wier sprechen auch, daz her Chunrat von Aufenstain Zili halbez und zwaz dar zu gehoert ze
loesen schol gebn um drithalb hundert march silber dem frein von Sænek.«
1323, januar 30; F. Krones, Die Freien von Saneck, št. 5, 120, 121; regest v: MDC VIII, št.
646, 188. To dejstvo seveda ne pomeni, da je vrednost polovice Celja v tako kratkem času pa-
dla za polovico, temveč bolj govori o tem, da je Celje Konradu Aufensteinskemu toliko pome-
nilo, da je bil pripravljen zanj pošteno preplačati, da bi ga le dobil. Tudi s tega vidika je rela-
tivno hitra prodaja, za katero sta se odločila Ulrik V. Pfanberški in Elizabeta, bolj razumljiva.
Upoštevati pa je potrebno, da je zelo verjetno, da vsota 250 mark srebra ni realna vrednost te
polovice Celja. O tem govori tudi dejstvo, da je moral Friderik Žovneški leta 1333 doplača-
ti 200 mark srebra, ko je menjal svojo polovico Guštanja za aufensteinsko polovico Celja. Ni
namreč verjetno, da bi bila polovica gradu in trga Guštanj ocenjena le na 50 mark srebra.
1323, januar 30, Celje; F. Krones, Die Freien von Saneck, št. 5, 120, 121.
V tem stolpu je morda mogoče videti predhodnika celjskega knežjega dvora, ki so ga grofje Celj-
ski, verjetno v času okoli leta 1400, povsem prezidali in mu dali obliko poznogotske palače.
