Page 345 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 345
Delitev vovbrške dediščine in svobodni plemiči Žovneški
Vendar so Mörtingerji ostali na Ekenštajnu še naprej, in sicer kot sekundar-
ni vazali. V listini iz leta 1334 so prav tako navedena posestva, ki spadajo k
ekenštajnskemu gradu, ta seznam pa se skoraj povsem ujema s seznamom, ki
smo ga navedli iz listine iz leta 1329. Za področje gradu Ekenštajn se je ohra-
nil tudi urbar, ki je nastal konec 15. stoletja34 in v katerem je posest razdelje-
na na skoraj popolnoma iste urade, kot smo jih spoznavali že v obeh listinah
skoraj dvesto let pred tem.35 Konec 15. stoletja so nekateri stari uradi združe-
ni v večje (npr. Prelska in Janškovo selo v en urad Prelska), na novo pa sta do-
dana še urada v Škalskih Cirkovcah in na Plešivcu. Razen te spremembe pa je
ostala posest gradu Ekenštajn nespremenjena ves čas srednjega veka.
Vendar Ulrik Mörtinger ni bil edini med bivšimi vovbrškimi ministeri-
ali, ki je želel izkoristiti praznino po smrti zadnjega grofa Vovbrškega. Ne-
koliko bolje kot dogajanje v zvezi z gradom Ekenštajn nam je iz virov po-
znan spor med Gornjegrajskim samostanom in gospodi Vrbovškimi, nek-
danjimi vovbrškimi ministeriali; do le-tega je prišlo, ker so slednji proti-
pravno36 postavili grad Rudenštajn v hribih nad Ljubnim.37 Vrbovški so
grad zgradili na robu samostanskega ozemlja, ki so ga (kot to dokazuje li-
stina iz leta 1364) smatrali za svoj alod. Leta 1364 je namreč Hans Vr-
bovški v navzočnosti svojih dveh bratrancev Nikolaja (»Niklein«) in Fri-
ca (»Friczlein«) predal svoj grad Rudenek in pripadajočo posest grofoma
Ulriku in Hermanu Celjskima, med našteto posestjo pa je tudi navedena
posest pri zaselku Negujnica, kjer je stal takrat že porušeni grad Ruden-
štajn.38 Ozemlje, na katerem so Vrbovški zgradili Rudenštajn, je ležalo na
težko dostopnih hribih nad Zgornjo Savinjsko dolino ter je bilo verjetno
StLA Graz, Stockurbare, št. 19/16.
Našteti so uradi: Prelska, Spodnja Pirešica, Zgornja Pirešica, Gorica, Veternik, Št. Ožbalt
(Škalske Cirkovce) in Plešivec. Primerjaj tudi: Tone Ravnikar, Vzhodna polovica Šaleške do-
line v srednjem veku, v: Velenje. Razprave o zgodovini mesta in okolice, Velenje 1999, 188, 189.
Da se na cerkvenih tleh ne sme graditi gradov brez dovoljenja cerkvenega gospoda, je odločila
»Confoederatio cum princibus ecclesiasticis«, ki jo je leta 1220 izdal v korist cerkvenih go-
spodov nemški cesar Friderik II.
Grad je ležal na gorskem sedlu na južnem pobočju Tera nad naseljem Poljane pri Rečici v
Zgornji Savinjski dolini. Za lokacijo glej: I. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4, Med
Solčavskim in Kobanskim, 86.
1364, december 15; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 212: »Ich Hannsel von Altenburch«
preda »vnser vest Ruodenberch« skupaj z »ain hof vnder der vest Ruedenberch gelegen, ze
Chappel ain huoben, ze Hasel ain hub, ze Syban ain öde hub, ze Negoniz ain öde hub, im
Chrewczperg zwo huben, dacz Ryecz drei hofstett, am Leytn ain hub, dacz Brokonik ain öde
hub, dacz dem Kalisch ain öde hub, am der Lok ain mull, ze Luka ain huben, dacz Lewcz zwo
huben vnd ain hofstat, dacz sand Peter ain huben.« Vse skupaj je nato prejel nazaj v fevd. K li-
stini se bomo vrnili še enkrat in takrat poskusili tudi razrešiti lociranje naštetih krajev, ki so
sodili h gradu.
Vendar so Mörtingerji ostali na Ekenštajnu še naprej, in sicer kot sekundar-
ni vazali. V listini iz leta 1334 so prav tako navedena posestva, ki spadajo k
ekenštajnskemu gradu, ta seznam pa se skoraj povsem ujema s seznamom, ki
smo ga navedli iz listine iz leta 1329. Za področje gradu Ekenštajn se je ohra-
nil tudi urbar, ki je nastal konec 15. stoletja34 in v katerem je posest razdelje-
na na skoraj popolnoma iste urade, kot smo jih spoznavali že v obeh listinah
skoraj dvesto let pred tem.35 Konec 15. stoletja so nekateri stari uradi združe-
ni v večje (npr. Prelska in Janškovo selo v en urad Prelska), na novo pa sta do-
dana še urada v Škalskih Cirkovcah in na Plešivcu. Razen te spremembe pa je
ostala posest gradu Ekenštajn nespremenjena ves čas srednjega veka.
Vendar Ulrik Mörtinger ni bil edini med bivšimi vovbrškimi ministeri-
ali, ki je želel izkoristiti praznino po smrti zadnjega grofa Vovbrškega. Ne-
koliko bolje kot dogajanje v zvezi z gradom Ekenštajn nam je iz virov po-
znan spor med Gornjegrajskim samostanom in gospodi Vrbovškimi, nek-
danjimi vovbrškimi ministeriali; do le-tega je prišlo, ker so slednji proti-
pravno36 postavili grad Rudenštajn v hribih nad Ljubnim.37 Vrbovški so
grad zgradili na robu samostanskega ozemlja, ki so ga (kot to dokazuje li-
stina iz leta 1364) smatrali za svoj alod. Leta 1364 je namreč Hans Vr-
bovški v navzočnosti svojih dveh bratrancev Nikolaja (»Niklein«) in Fri-
ca (»Friczlein«) predal svoj grad Rudenek in pripadajočo posest grofoma
Ulriku in Hermanu Celjskima, med našteto posestjo pa je tudi navedena
posest pri zaselku Negujnica, kjer je stal takrat že porušeni grad Ruden-
štajn.38 Ozemlje, na katerem so Vrbovški zgradili Rudenštajn, je ležalo na
težko dostopnih hribih nad Zgornjo Savinjsko dolino ter je bilo verjetno
StLA Graz, Stockurbare, št. 19/16.
Našteti so uradi: Prelska, Spodnja Pirešica, Zgornja Pirešica, Gorica, Veternik, Št. Ožbalt
(Škalske Cirkovce) in Plešivec. Primerjaj tudi: Tone Ravnikar, Vzhodna polovica Šaleške do-
line v srednjem veku, v: Velenje. Razprave o zgodovini mesta in okolice, Velenje 1999, 188, 189.
Da se na cerkvenih tleh ne sme graditi gradov brez dovoljenja cerkvenega gospoda, je odločila
»Confoederatio cum princibus ecclesiasticis«, ki jo je leta 1220 izdal v korist cerkvenih go-
spodov nemški cesar Friderik II.
Grad je ležal na gorskem sedlu na južnem pobočju Tera nad naseljem Poljane pri Rečici v
Zgornji Savinjski dolini. Za lokacijo glej: I. Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4, Med
Solčavskim in Kobanskim, 86.
1364, december 15; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 212: »Ich Hannsel von Altenburch«
preda »vnser vest Ruodenberch« skupaj z »ain hof vnder der vest Ruedenberch gelegen, ze
Chappel ain huoben, ze Hasel ain hub, ze Syban ain öde hub, ze Negoniz ain öde hub, im
Chrewczperg zwo huben, dacz Ryecz drei hofstett, am Leytn ain hub, dacz Brokonik ain öde
hub, dacz dem Kalisch ain öde hub, am der Lok ain mull, ze Luka ain huben, dacz Lewcz zwo
huben vnd ain hofstat, dacz sand Peter ain huben.« Vse skupaj je nato prejel nazaj v fevd. K li-
stini se bomo vrnili še enkrat in takrat poskusili tudi razrešiti lociranje naštetih krajev, ki so
sodili h gradu.
