Page 351 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 351
Delitev vovbrške dediščine in svobodni plemiči Žovneški
sti polovici Celja, ki je pripadla Frideriku Žovneškemu in da bo zato pripa-
dal slednjemu, medtem ko je Nikolaj Vrbovški, ki je imel sedež v pfanber-
ški polovici, zato pripadel Konradu Aufensteinskemu.
Odnosi med Wulfingom Guštanjskim in Friderikom Žovneškim pa so
imeli svojo (pred)zgodovino, ki se je dotikala predvsem spora zaradi gradu
Žamberk v Zavodnjah. Za ta spor pa listina pravi, da bo o njem odločil voj-
voda Oto; in res je slednji še isti dan izdal poravnalno listino tudi v zvezi s
tem sporom. Poleg tega so razodniki odločili, da naj (oglejska) desetina pri
Novi Cerkvi pripade Frideriku Žovneškemu.
Razsodniki so še zaukazali, da se ne sme nadaljevati spor, ki je bil pove-
zan z umorom nekega sorodnika Hartnida Vivšniškega (»Hertlein dem
Weizzeneker«), ki je bil wallseejski vazal (»diener«) (o čemer smo govori-
li že zgoraj), in spor v zvezi z umorom vazala Konrada Aufensteinskega –
Otona Mordaxa (»Ottlein den Mardax«).55 V vojni očitno nobena stran
ni uspela pridobiti bistvenih argumentov (ne »političnih« ne vojaških) za
svojo stran, zato je razsodba temeljila na načelu vsakemu pol.
Del mirovne pogodbe predstavlja že omenjena razsodba v zvezi s pose-
stvijo gradu Žamberk v Zavodnjah.56 »Wulfing der Edling« Guštanjski je
bil verjetno potomec rodbine guštanjskih vitezov – ministerialov gospo-
dov iz Orta, ki so po izumrtju družine iz Orta (ki je imela Guštanj v fev-
du od bamberške škofije) prešli med vovbrško klientelo. Ob delitvi Gušta-
nja so Wulfing in njegovi sorodniki ostali na žovneški polovici. Ugotovi-
li smo že, da je do delitve Guštanja na dve polovici prišlo najverjetneje šele
po letu 1329, saj sta ga Viljem Schaumberški in žena Elizabeta do tega časa
oddala (kot kaže) v celoti v zakup Konradu Aufensteinskemu dvakrat po
dve leti. Leta 1329, ko je potekla druga pogodba o zakupu, pa sta ga zakon-
ca očitno polovico prodala Frideriku I. Žovneškemu. O tem, da ima sle-
dnji pravico do polovice Guštanja, izvemo ravno v navedeni poravnalni li-
stini iz leta 1331, v kateri je odločeno, da se bosta Wulfing Guštanjski in
Friderik Žovneški poravnala v medsebojnih sporih, ki jih imata v zvezi s
Pri tem je potrebno izpostaviti dejstvo, na katero je opozoril že Dušan Kos (Med gradom in
mestom, 69), namreč, da je bil grb Fricleina Guštanjskega, pripadnika tiste guštanjske rod-
bine, ki je živela na pfanberški oz. aufensteinski polovici posesti, enak, kot je grb družine
Mordaxov (prekrižani sekiri). Prav verjetno je, da je zgoraj omenjeni umor Otona Mordaxa
v neposredni zvezi z bojem za vovbrško dediščino ravno na področju Guštanja in ga smemo
verjetno postavljati v zvezo s poskusi osamosvajanja pripadnikov druge guštanjske družine,
žovneških vazalov, katerih najvidnejši predstavnik je bil Wulfing Edling Guštanjski in o če-
mer bomo pisali v nadaljevanju.
O nekaterih vidikih tega vprašanja smo pisali že v poglavju Posesti družine iz Orta na obrav-
navanem področju.
sti polovici Celja, ki je pripadla Frideriku Žovneškemu in da bo zato pripa-
dal slednjemu, medtem ko je Nikolaj Vrbovški, ki je imel sedež v pfanber-
ški polovici, zato pripadel Konradu Aufensteinskemu.
Odnosi med Wulfingom Guštanjskim in Friderikom Žovneškim pa so
imeli svojo (pred)zgodovino, ki se je dotikala predvsem spora zaradi gradu
Žamberk v Zavodnjah. Za ta spor pa listina pravi, da bo o njem odločil voj-
voda Oto; in res je slednji še isti dan izdal poravnalno listino tudi v zvezi s
tem sporom. Poleg tega so razodniki odločili, da naj (oglejska) desetina pri
Novi Cerkvi pripade Frideriku Žovneškemu.
Razsodniki so še zaukazali, da se ne sme nadaljevati spor, ki je bil pove-
zan z umorom nekega sorodnika Hartnida Vivšniškega (»Hertlein dem
Weizzeneker«), ki je bil wallseejski vazal (»diener«) (o čemer smo govori-
li že zgoraj), in spor v zvezi z umorom vazala Konrada Aufensteinskega –
Otona Mordaxa (»Ottlein den Mardax«).55 V vojni očitno nobena stran
ni uspela pridobiti bistvenih argumentov (ne »političnih« ne vojaških) za
svojo stran, zato je razsodba temeljila na načelu vsakemu pol.
Del mirovne pogodbe predstavlja že omenjena razsodba v zvezi s pose-
stvijo gradu Žamberk v Zavodnjah.56 »Wulfing der Edling« Guštanjski je
bil verjetno potomec rodbine guštanjskih vitezov – ministerialov gospo-
dov iz Orta, ki so po izumrtju družine iz Orta (ki je imela Guštanj v fev-
du od bamberške škofije) prešli med vovbrško klientelo. Ob delitvi Gušta-
nja so Wulfing in njegovi sorodniki ostali na žovneški polovici. Ugotovi-
li smo že, da je do delitve Guštanja na dve polovici prišlo najverjetneje šele
po letu 1329, saj sta ga Viljem Schaumberški in žena Elizabeta do tega časa
oddala (kot kaže) v celoti v zakup Konradu Aufensteinskemu dvakrat po
dve leti. Leta 1329, ko je potekla druga pogodba o zakupu, pa sta ga zakon-
ca očitno polovico prodala Frideriku I. Žovneškemu. O tem, da ima sle-
dnji pravico do polovice Guštanja, izvemo ravno v navedeni poravnalni li-
stini iz leta 1331, v kateri je odločeno, da se bosta Wulfing Guštanjski in
Friderik Žovneški poravnala v medsebojnih sporih, ki jih imata v zvezi s
Pri tem je potrebno izpostaviti dejstvo, na katero je opozoril že Dušan Kos (Med gradom in
mestom, 69), namreč, da je bil grb Fricleina Guštanjskega, pripadnika tiste guštanjske rod-
bine, ki je živela na pfanberški oz. aufensteinski polovici posesti, enak, kot je grb družine
Mordaxov (prekrižani sekiri). Prav verjetno je, da je zgoraj omenjeni umor Otona Mordaxa
v neposredni zvezi z bojem za vovbrško dediščino ravno na področju Guštanja in ga smemo
verjetno postavljati v zvezo s poskusi osamosvajanja pripadnikov druge guštanjske družine,
žovneških vazalov, katerih najvidnejši predstavnik je bil Wulfing Edling Guštanjski in o če-
mer bomo pisali v nadaljevanju.
O nekaterih vidikih tega vprašanja smo pisali že v poglavju Posesti družine iz Orta na obrav-
navanem področju.
