Page 348 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 348
V primežu medplemiških prerivanj
stanu izplačanih 200 mark srebra za škodo, ki jo je ta utrpel (»obstagij«).42
Kot smo videli, je samostan 200 mark srebra že čez štiri dni takoj porabil
za poravnavo zastave na Furlanskem, kar seveda pomeni, da je Ulrik Pfan-
berški svojo zavezo izpolnil v nekaj dneh.
Glavni boji za vovbrško dediščino so se torej bíli za področja v Savinjski
dolini in med njimi seveda v prvi vrsti za posest gradu in trga Celje. V tem
smislu lahko tolmačimo tudi vsebino listine iz leta 1326, s katero sta celjska
tržana, brata Janez in Henrik, zastavila Frideriku Žovneškemu več kmetij v
okolici, ker jima je ta pred tem posodil sto goldinarjev.43 Obravnavali smo že
zastavo polovice posesti (ki je pripadla Ulriku Pfanberškemu) Konradu Au-
fensteinskemu iz leta 1323. Utrditev Aufensteinske rodbine na področju Sa-
vinjske doline je bila seveda napoti stremljenjem Friderika Žovneškega, ki si
gotovo ni želel tako neprijetnega soseda ob svojem matičnem gradu Žovnek.
Nevarnost se je še povečala, ko je Konrad Aufensteinski uspel pridobiti v za-
kup tudi grad Guštanj najprej leta 1325 in nato še leta 1327, obakrat za dve
leti. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, je, ali gre pri obeh zastavah za celo po-
sestvo ali le za polovico posesti Guštanja, saj vemo, da je Ulrik V. Pfanberški
leta 1332 prodal Konradu Aufensteinskemu svojo polovico Guštanja. Kot
kaže, pa je Guštanj kot edina vovbrška posest na področju današnje Slove-
nije v celoti pripadel Elizabeti in Viljemu Schaumberškima in sta ga slednja
tudi v celoti oddala v zakup dvakrat za dve leti. Domnevati smemo, da zakup
leta 1329 ni bil še enkrat podaljšan, temveč da je posest prešla nazaj v roke
družine Schaumberških in da so v času med letoma 1329 in 1332 ti polovi-
co gradu prodali Frideriku Žovneškemu. Vemo namreč, da je leta 1332 po-
lovico Guštanja kupil od Schaumberških Konrad Aufensteinski in nato na-
slednje leto zamenjal svojo polovico v Celju za žovneško polovico v Gušta-
nju.44 Se pravi, da so do takrat Žovneški kupili polovico guštanjske posesti.
Da imajo Žovneški v rokah polovico posesti Guštanja, prvič izvemo leta
1331, ko sta Oton IV. iz Liechtensteina in Hardegen iz Ptuja (kot zastopni-
ka avstrijskega in štajerskega vojvode Otona I.) razsodila spor med Frideri-
kom Žovneškim in Wulfingom Edlingom iz Guštanja glede gradu Žam-
berk v Zavodnjah.45 To razsodbo je potrebno obravnavati skupaj z razsod-
Listino je delno, brez izjave Ulrika Pfanberškega, objavil D. Kos v: CKL, št. 117, 127, 128. Re-
gest v: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 102, 103; F. Krones, Die Freien von Saneck,
št. 41, 163.
1326, maj 12; listino najdemo navedeno v: Franc Kos, Doneski za kraljeve kronike, ČZN XV
(1919), 90. F. Kos jo je prepisal v HHStA na Dunaju. Zaman pa jo iščemo v Celjski knjigi listin I.
1333, februar 25, Celje; orig. perg. listina v ARS CE III, št. 3.
1331, september 27, Gradec; objavljeno v: CKL, št. 138, 153, 154. Regest v: F. Krones, Die
Freien von Saneck, št. 50, 163; K.Tangl, Die Freien von Suneck 13/1864, 74.
stanu izplačanih 200 mark srebra za škodo, ki jo je ta utrpel (»obstagij«).42
Kot smo videli, je samostan 200 mark srebra že čez štiri dni takoj porabil
za poravnavo zastave na Furlanskem, kar seveda pomeni, da je Ulrik Pfan-
berški svojo zavezo izpolnil v nekaj dneh.
Glavni boji za vovbrško dediščino so se torej bíli za področja v Savinjski
dolini in med njimi seveda v prvi vrsti za posest gradu in trga Celje. V tem
smislu lahko tolmačimo tudi vsebino listine iz leta 1326, s katero sta celjska
tržana, brata Janez in Henrik, zastavila Frideriku Žovneškemu več kmetij v
okolici, ker jima je ta pred tem posodil sto goldinarjev.43 Obravnavali smo že
zastavo polovice posesti (ki je pripadla Ulriku Pfanberškemu) Konradu Au-
fensteinskemu iz leta 1323. Utrditev Aufensteinske rodbine na področju Sa-
vinjske doline je bila seveda napoti stremljenjem Friderika Žovneškega, ki si
gotovo ni želel tako neprijetnega soseda ob svojem matičnem gradu Žovnek.
Nevarnost se je še povečala, ko je Konrad Aufensteinski uspel pridobiti v za-
kup tudi grad Guštanj najprej leta 1325 in nato še leta 1327, obakrat za dve
leti. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, je, ali gre pri obeh zastavah za celo po-
sestvo ali le za polovico posesti Guštanja, saj vemo, da je Ulrik V. Pfanberški
leta 1332 prodal Konradu Aufensteinskemu svojo polovico Guštanja. Kot
kaže, pa je Guštanj kot edina vovbrška posest na področju današnje Slove-
nije v celoti pripadel Elizabeti in Viljemu Schaumberškima in sta ga slednja
tudi v celoti oddala v zakup dvakrat za dve leti. Domnevati smemo, da zakup
leta 1329 ni bil še enkrat podaljšan, temveč da je posest prešla nazaj v roke
družine Schaumberških in da so v času med letoma 1329 in 1332 ti polovi-
co gradu prodali Frideriku Žovneškemu. Vemo namreč, da je leta 1332 po-
lovico Guštanja kupil od Schaumberških Konrad Aufensteinski in nato na-
slednje leto zamenjal svojo polovico v Celju za žovneško polovico v Gušta-
nju.44 Se pravi, da so do takrat Žovneški kupili polovico guštanjske posesti.
Da imajo Žovneški v rokah polovico posesti Guštanja, prvič izvemo leta
1331, ko sta Oton IV. iz Liechtensteina in Hardegen iz Ptuja (kot zastopni-
ka avstrijskega in štajerskega vojvode Otona I.) razsodila spor med Frideri-
kom Žovneškim in Wulfingom Edlingom iz Guštanja glede gradu Žam-
berk v Zavodnjah.45 To razsodbo je potrebno obravnavati skupaj z razsod-
Listino je delno, brez izjave Ulrika Pfanberškega, objavil D. Kos v: CKL, št. 117, 127, 128. Re-
gest v: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 102, 103; F. Krones, Die Freien von Saneck,
št. 41, 163.
1326, maj 12; listino najdemo navedeno v: Franc Kos, Doneski za kraljeve kronike, ČZN XV
(1919), 90. F. Kos jo je prepisal v HHStA na Dunaju. Zaman pa jo iščemo v Celjski knjigi listin I.
1333, februar 25, Celje; orig. perg. listina v ARS CE III, št. 3.
1331, september 27, Gradec; objavljeno v: CKL, št. 138, 153, 154. Regest v: F. Krones, Die
Freien von Saneck, št. 50, 163; K.Tangl, Die Freien von Suneck 13/1864, 74.
