Page 349 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 349
Delitev vovbrške dediščine in svobodni plemiči Žovneški
bo lavantinskega škofa Ditrika, Otona IV. in Rudolfa I. z Liechtensteina,
štajerskih komornikov in Hardegna Ptujskega, štajerskega maršala, ki so
kot razsodniki razsodili spor med Konradom Aufensteinskim in njegovi-
mi pomagači, med njimi je poimensko naštet grof Herman Ortenburški
(»graf Herman von Artenwurch«) na eni strani, in štajerskim glavarjem
Ulrikom II. z Wallseeja in Friderikom Žovneškim in njunimi pomagači
na drugi strani.46 Se pravi z razsodbo, ki je končala omenjeni dolgotrajni
spor za vovbrško dediščino. Neke vrste predigra tega dogodka je bila, kot
kaže, odločitev avstrijskih in štajerskih vojvod Habsburžanov Otona I. in
Albrehta II., da za 3023 mark srebra zastavita Ulriku Wallseeju gradove in
urbarialne dajatve v Vojniku, Žaženberku (nad Preboldom) in Žalcu, ki sta
jih pred tem odvzela koroškemu glavarju Konradu Aufensteinskemu.47 Ko-
nrad je navedene posesti dobil v zakup od koroških vojvod leta 1319, ko so
navedene posesti postale proste po smrti vdove Huga s Taufersa, namestni-
ka tirolskega vojvode na področju Savinjske doline. Vdova je sicer tudi po
tirolski izgubi Savinjske doline leta 1311 smela ostati na posesti, ki je pri-
padla njenemu takrat že pokojnemu možu za opravljanje službe deželnega
upravitelja. Leta 1319 sta dobila to posest v zakup od deželnega kneza go-
riški grof Henrik in Konrad z Aufensteina, vendar je prvi kmalu odstopil
svoj delež drugemu,48 kar je leta 1320 potrdil tudi kralj Friderik Habsbur-
ški.49 Kot je videti iz listine, je bila potrditev kralja Friderika Habsburške-
ga namenjena proti Henriku Goriškemu, češkemu kralju. V listini namreč
potrjuje Konradu z Aufesteina, da lahko obdrži gradove »ze Hohenekke«,
»ze Sachsenwart« in »ze Sachsenvelt« kljub možni vojni med njim in če-
škim in poljskim kraljem Henrikom (Goriškim). Konrad Aufensteinski pa
se mora zavezati, da »sol stile sitzzen, di wile der stoez vnd der krieg wert«.
To posest sta leta 1331 habsburška vojvoda Oton in Albreht Aufenstein-
skim odvzela in jo predala štajerskemu glavarju Ulriku II. Wallseejskemu.
Najpomembnejši dogodek pa se je nedvomno zgodil septembra leta
1331, ko je prišlo do dokončne pomiritve spora. Navedli smo že listino (na-
1331, september 27, Gradec; objavljeno v: CKL, št. 136, 148–150, in CKL, št. 137, 150– 53.
Dve listini z identično vsebino, vendar stilističnimi razlikami, za kateri Dušan Kos tudi po
našem mnenju upravičeno domneva, da predstavljata dva originala, od katerih je eden pripa-
dal aufensteinski in drugi wallseejski strani.
1331, junij 29, Dunaj. Navedeno po: A. Muchar, Geschichte des Herzogtums Steiermark VI,
254. Prim. D. Kos, Med gradom in mestom, 105, 109.
1319, december 5, Trbiž; regest v: MDC VIII, št. 508, 151 (Grof Henrik Goriški potrjuje, da
je »Chunrat von Auuenstain aller der guelte, die er uns an der werung umb Hohenek gelten
sol« razglasil za proste, Konrad Aufensteinski pa mora zato obljubiti, da bo njemu, grofu, »ze
diensten mit harmisch chumt, so er peste mag«.).
1320, januar 30, Graz; regest v: MDC VIII, št. 518, 154.
bo lavantinskega škofa Ditrika, Otona IV. in Rudolfa I. z Liechtensteina,
štajerskih komornikov in Hardegna Ptujskega, štajerskega maršala, ki so
kot razsodniki razsodili spor med Konradom Aufensteinskim in njegovi-
mi pomagači, med njimi je poimensko naštet grof Herman Ortenburški
(»graf Herman von Artenwurch«) na eni strani, in štajerskim glavarjem
Ulrikom II. z Wallseeja in Friderikom Žovneškim in njunimi pomagači
na drugi strani.46 Se pravi z razsodbo, ki je končala omenjeni dolgotrajni
spor za vovbrško dediščino. Neke vrste predigra tega dogodka je bila, kot
kaže, odločitev avstrijskih in štajerskih vojvod Habsburžanov Otona I. in
Albrehta II., da za 3023 mark srebra zastavita Ulriku Wallseeju gradove in
urbarialne dajatve v Vojniku, Žaženberku (nad Preboldom) in Žalcu, ki sta
jih pred tem odvzela koroškemu glavarju Konradu Aufensteinskemu.47 Ko-
nrad je navedene posesti dobil v zakup od koroških vojvod leta 1319, ko so
navedene posesti postale proste po smrti vdove Huga s Taufersa, namestni-
ka tirolskega vojvode na področju Savinjske doline. Vdova je sicer tudi po
tirolski izgubi Savinjske doline leta 1311 smela ostati na posesti, ki je pri-
padla njenemu takrat že pokojnemu možu za opravljanje službe deželnega
upravitelja. Leta 1319 sta dobila to posest v zakup od deželnega kneza go-
riški grof Henrik in Konrad z Aufensteina, vendar je prvi kmalu odstopil
svoj delež drugemu,48 kar je leta 1320 potrdil tudi kralj Friderik Habsbur-
ški.49 Kot je videti iz listine, je bila potrditev kralja Friderika Habsburške-
ga namenjena proti Henriku Goriškemu, češkemu kralju. V listini namreč
potrjuje Konradu z Aufesteina, da lahko obdrži gradove »ze Hohenekke«,
»ze Sachsenwart« in »ze Sachsenvelt« kljub možni vojni med njim in če-
škim in poljskim kraljem Henrikom (Goriškim). Konrad Aufensteinski pa
se mora zavezati, da »sol stile sitzzen, di wile der stoez vnd der krieg wert«.
To posest sta leta 1331 habsburška vojvoda Oton in Albreht Aufenstein-
skim odvzela in jo predala štajerskemu glavarju Ulriku II. Wallseejskemu.
Najpomembnejši dogodek pa se je nedvomno zgodil septembra leta
1331, ko je prišlo do dokončne pomiritve spora. Navedli smo že listino (na-
1331, september 27, Gradec; objavljeno v: CKL, št. 136, 148–150, in CKL, št. 137, 150– 53.
Dve listini z identično vsebino, vendar stilističnimi razlikami, za kateri Dušan Kos tudi po
našem mnenju upravičeno domneva, da predstavljata dva originala, od katerih je eden pripa-
dal aufensteinski in drugi wallseejski strani.
1331, junij 29, Dunaj. Navedeno po: A. Muchar, Geschichte des Herzogtums Steiermark VI,
254. Prim. D. Kos, Med gradom in mestom, 105, 109.
1319, december 5, Trbiž; regest v: MDC VIII, št. 508, 151 (Grof Henrik Goriški potrjuje, da
je »Chunrat von Auuenstain aller der guelte, die er uns an der werung umb Hohenek gelten
sol« razglasil za proste, Konrad Aufensteinski pa mora zato obljubiti, da bo njemu, grofu, »ze
diensten mit harmisch chumt, so er peste mag«.).
1320, januar 30, Graz; regest v: MDC VIII, št. 518, 154.
