Page 163 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 163
Patriarh Bertold V. Andeški in gornjegrajski samostan
mostana, kažejo tudi darovnice in drugo listinsko Gradivo, ki se je po kraj-
šem zatišju, ki smo ga ugotavljali za drugo polovico 12. stoletja in še za za-
četek 13. stoletja, začelo ponovno množiti in je postalo zopet zgovoren po-
kazatelj življenja ob Savinji in Dreti.
Še v času življenja Henrika IV., istrskega mejnega grofa, je nastala listi-
na, s katero je mejni grof določil, da naj Gornjegrajski samostan prejme
dve kmetiji v kraju Poreber vzhodno od Kamnika, poleg tega pa še njegovo
ministerialko Vilburgo, soprogo moža Sigfrida »de Weingart« in njene-
ga sina in hčer,9 za kar so se morali opat in menihi obvezati, da bodo vsako
nedeljo brali mašo v blagor njegove duše. Vilburga je bila očitno iz družine
andeških ministerialov, medtem ko njen soprog ni bil. Zato je prišlo do de-
litve otrok med obema seniorjema. Tisti, ki bi morali pripasti Andeškemu,
so bili s to darovnico darovani gornjegrajskemu, medtem ko so bili tisti (ne-
našteti), ki so bili dodeljeni drugemu seniorju (neimenovanemu – najverje-
tneje gre ravno za podložnike Gornjegrajskega samostana), iz darovnice iz-
vzeti. Če je domneva pravilna, je Henrik IV. odstopil od pravice do polovi-
ce otrok iz tega mešanega zakona in jih vse skupaj predal v roke samostana.
Andeška brata Oto VII. in patriarh Bertold sta si nekaj časa delila oblast
na Kranjskem ter sta zato tudi skupaj izdala nekaj listin. Ena takšnih je bila
leta 1228 izdana tudi za Gornjegrajski samostan.10 Andeški grofje so namreč
s svojimi kranjskimi posestmi obdarovali tudi svoj samostan pri Diessnu
(kraj ob Ammerseeju na gornjem Bavarskem, benediktinski samostan Ande-
chs leži na gori Heiligenberg v neposredni bližini kraja). Z navedeno listino
pa je gornjegrajski opat Albert odkupil od diessenskega samostana vsega sku-
paj šestnajst kmetij na Gorenjskem in v Ihanu. Svoj pristanek k tej transakci-
ji je dal tudi tretji andeški brat, bamberški škof Ekbert. Patriarh se je večkrat
zadrževal na področju Zgornje Savinjske doline. Njegova povezanost s Slo-
venj Gradcem je bila že večkrat opisana11. Prav tako se je večkrat zadrževal na
drugem centru andeških posesti – v Kamniku, zato lahko logično sklepamo,
da se je na svojih poteh, ki so ga iz Kamnika v Slovenj Gradec gotovo vodile
mimo Gornjegrajskega samostana, pogosto zadržal tudi v Savinjski dolini.12
1209, Kamnik; objavljeno v: StUB II, št. 100, 155; regest v: Kos, Gradivo V, št. 156, 87.
1228, oktober 29; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 457;
objavljeno v: StUB II, št. 251, 342; regest v: Kos, Gradivo V, št. 488, 243. Primerjaj tudi: Mil-
ko Kos, Oglejski patriarhi in slovenske pokrajine do srede 13. stoletja, 11.
D. Kos, Med gradom in mestom, 190–192; J. Mlinarič, Župnija sv. Martina v Šmartnem v sre-
dnjem veku, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, Slovenj Gradec 1999, 65; isti, Župni-
ja sv. Pankracija pri Slovenjem Gradcu do pridružitve ljubljanski škofiji leta 1533, v: Slovenj
Gradec in Mislinjska dolina, Slovenj Gradec 1995, 108.
O odnosu patriarha Bertolda do Gornjegrajskega samostana glej: M. Kos, Oglejski patriarhi
in slovenske pokrajine do srede 13. stoletja, 24, 25.
mostana, kažejo tudi darovnice in drugo listinsko Gradivo, ki se je po kraj-
šem zatišju, ki smo ga ugotavljali za drugo polovico 12. stoletja in še za za-
četek 13. stoletja, začelo ponovno množiti in je postalo zopet zgovoren po-
kazatelj življenja ob Savinji in Dreti.
Še v času življenja Henrika IV., istrskega mejnega grofa, je nastala listi-
na, s katero je mejni grof določil, da naj Gornjegrajski samostan prejme
dve kmetiji v kraju Poreber vzhodno od Kamnika, poleg tega pa še njegovo
ministerialko Vilburgo, soprogo moža Sigfrida »de Weingart« in njene-
ga sina in hčer,9 za kar so se morali opat in menihi obvezati, da bodo vsako
nedeljo brali mašo v blagor njegove duše. Vilburga je bila očitno iz družine
andeških ministerialov, medtem ko njen soprog ni bil. Zato je prišlo do de-
litve otrok med obema seniorjema. Tisti, ki bi morali pripasti Andeškemu,
so bili s to darovnico darovani gornjegrajskemu, medtem ko so bili tisti (ne-
našteti), ki so bili dodeljeni drugemu seniorju (neimenovanemu – najverje-
tneje gre ravno za podložnike Gornjegrajskega samostana), iz darovnice iz-
vzeti. Če je domneva pravilna, je Henrik IV. odstopil od pravice do polovi-
ce otrok iz tega mešanega zakona in jih vse skupaj predal v roke samostana.
Andeška brata Oto VII. in patriarh Bertold sta si nekaj časa delila oblast
na Kranjskem ter sta zato tudi skupaj izdala nekaj listin. Ena takšnih je bila
leta 1228 izdana tudi za Gornjegrajski samostan.10 Andeški grofje so namreč
s svojimi kranjskimi posestmi obdarovali tudi svoj samostan pri Diessnu
(kraj ob Ammerseeju na gornjem Bavarskem, benediktinski samostan Ande-
chs leži na gori Heiligenberg v neposredni bližini kraja). Z navedeno listino
pa je gornjegrajski opat Albert odkupil od diessenskega samostana vsega sku-
paj šestnajst kmetij na Gorenjskem in v Ihanu. Svoj pristanek k tej transakci-
ji je dal tudi tretji andeški brat, bamberški škof Ekbert. Patriarh se je večkrat
zadrževal na področju Zgornje Savinjske doline. Njegova povezanost s Slo-
venj Gradcem je bila že večkrat opisana11. Prav tako se je večkrat zadrževal na
drugem centru andeških posesti – v Kamniku, zato lahko logično sklepamo,
da se je na svojih poteh, ki so ga iz Kamnika v Slovenj Gradec gotovo vodile
mimo Gornjegrajskega samostana, pogosto zadržal tudi v Savinjski dolini.12
1209, Kamnik; objavljeno v: StUB II, št. 100, 155; regest v: Kos, Gradivo V, št. 156, 87.
1228, oktober 29; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 457;
objavljeno v: StUB II, št. 251, 342; regest v: Kos, Gradivo V, št. 488, 243. Primerjaj tudi: Mil-
ko Kos, Oglejski patriarhi in slovenske pokrajine do srede 13. stoletja, 11.
D. Kos, Med gradom in mestom, 190–192; J. Mlinarič, Župnija sv. Martina v Šmartnem v sre-
dnjem veku, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, Slovenj Gradec 1999, 65; isti, Župni-
ja sv. Pankracija pri Slovenjem Gradcu do pridružitve ljubljanski škofiji leta 1533, v: Slovenj
Gradec in Mislinjska dolina, Slovenj Gradec 1995, 108.
O odnosu patriarha Bertolda do Gornjegrajskega samostana glej: M. Kos, Oglejski patriarhi
in slovenske pokrajine do srede 13. stoletja, 24, 25.
