Page 159 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 159
riarh Bertold
V. Andeški in
Gornjegrajski
samostan
Obdobje prve polovice 13. stoletja je zaznamovala borba med nem-
škim cesarjem Friderikom II. (nemški kralj od 25. julija 1215; ce-
sar od 22. novembra 1220 do 13. decembra 1250) in papeži Honorijem
III. (1216–1227), Gregorjem IX. (1227–1241), Celestinom IV. (1241) in
Inocencem IV. (1243–1254), v kateri so bile angažirane na eni ali na dru-
gi strani vse večje fevdalne rodbine in seveda prav tako tudi cerkveni do-
stojanstveniki. Tej borbi se je na tleh današnje Slovenije pridružila še bor-
ba za andeško-višnjegorsko dediščino, ki se je razplamtela po smrti vojvode
Meranskega in istrskega mejnega grofa Henrika IV. 18. julija 1228.1 Ker je
to dogajanje neposredno vplivalo na dogodke, vezane predvsem na usodo
Gornjegrajskega samostana, jih bomo na hitro preleteli.
Konec 12. stoletja se na področju Kranjske uveljavi južnobavarska gro-
fovska rodbina Andechs-Dießen. Leta 1180 je Bertold IV. pridobil naziv
vojvoda Meranski, s čimer se je začel neverjetno hiter vzpon te rodbine.2
Člani rodbine so uspeli v svojih rokah združiti Istro, Kranjsko s Savinjsko
marko, palatinat Burgundijo, grofije na Bavarskem in na Tirolskem, bili so
odvetniki škofije Brixen, pripadnice rodbine Andeških so bile poročene s
francoskim kraljem Filipom (Neža: †1201), z ogrskim kraljem Andrejem
(Gertruda: †1213), s šlezijskim vojvodo Henrikom I. (Hedvika: †1243), z
avstrijskim vojvodo Friderikom Babenberžanom (Neža: †1263, drugič se
1228, julij 18; regest v: Kos, Gradivo V, št. 484, 241.
O vprašanjih, vezanih na pojem »vojvodina Meranija«, glej: Toni Aigner, Vojvodina Mera-
nija – zgodovina, pomen, umestitev, v: Grofje Andeško–Meranski. Prispevki k zgodovini Evro-
pe v visokem srednjem veku, zbornik razprav z mednarodnega znanstvenega simpozija, Kamnik
2000, 39–54.
V. Andeški in
Gornjegrajski
samostan
Obdobje prve polovice 13. stoletja je zaznamovala borba med nem-
škim cesarjem Friderikom II. (nemški kralj od 25. julija 1215; ce-
sar od 22. novembra 1220 do 13. decembra 1250) in papeži Honorijem
III. (1216–1227), Gregorjem IX. (1227–1241), Celestinom IV. (1241) in
Inocencem IV. (1243–1254), v kateri so bile angažirane na eni ali na dru-
gi strani vse večje fevdalne rodbine in seveda prav tako tudi cerkveni do-
stojanstveniki. Tej borbi se je na tleh današnje Slovenije pridružila še bor-
ba za andeško-višnjegorsko dediščino, ki se je razplamtela po smrti vojvode
Meranskega in istrskega mejnega grofa Henrika IV. 18. julija 1228.1 Ker je
to dogajanje neposredno vplivalo na dogodke, vezane predvsem na usodo
Gornjegrajskega samostana, jih bomo na hitro preleteli.
Konec 12. stoletja se na področju Kranjske uveljavi južnobavarska gro-
fovska rodbina Andechs-Dießen. Leta 1180 je Bertold IV. pridobil naziv
vojvoda Meranski, s čimer se je začel neverjetno hiter vzpon te rodbine.2
Člani rodbine so uspeli v svojih rokah združiti Istro, Kranjsko s Savinjsko
marko, palatinat Burgundijo, grofije na Bavarskem in na Tirolskem, bili so
odvetniki škofije Brixen, pripadnice rodbine Andeških so bile poročene s
francoskim kraljem Filipom (Neža: †1201), z ogrskim kraljem Andrejem
(Gertruda: †1213), s šlezijskim vojvodo Henrikom I. (Hedvika: †1243), z
avstrijskim vojvodo Friderikom Babenberžanom (Neža: †1263, drugič se
1228, julij 18; regest v: Kos, Gradivo V, št. 484, 241.
O vprašanjih, vezanih na pojem »vojvodina Meranija«, glej: Toni Aigner, Vojvodina Mera-
nija – zgodovina, pomen, umestitev, v: Grofje Andeško–Meranski. Prispevki k zgodovini Evro-
pe v visokem srednjem veku, zbornik razprav z mednarodnega znanstvenega simpozija, Kamnik
2000, 39–54.
