Page 162 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 162
V primežu medplemiških prerivanj
ki.5 Po smrti kranjskega mejnega grofa Henrika IV., 18. julija 1228, je uspel
patriarh Bertold (ki pa se do takrat ni vmešaval v kranjske zadeve – čeprav
so patriarhi v tem času nominalno seveda bili kranjski mejni grofi – tem-
več jih je povsem prepuščal svojemu bratu), ki je bil kot patriarh nominal-
no tudi kranjski mejni grof, izriniti svojega brata Otona VII., ki bi mu kot
seniorju rodbine morali pripasti bogati andeški alodi in z njimi tudi veli-
ka višnjegorska dediščina, ki jih je družina dobila s poroko Henrika IV. in
Zofije Višnjegorske.
Boj za prevlado na Kranjskem pa s tem ni bil končan. Za naziv gospo-
da Kranjske se je potegoval tudi Babenberžan Friderik II. (avstrijski in šta-
jerski vojvoda, 1230–1246), ki se je leta 1229 poročil z Nežo Andeško, ta
pa mu je za doto prinesla bogata posestva na Kranjskem. Že njegov oče Le-
opold VI. (štajerski vojvoda od 1195 do 1230, avstrijski vojvoda od 1198
do 1230) je izkoristil gospodarsko krizo freisinške škofije in si pridobil v
fevd freisinške posesti med Mirno in Krko na Dolenjskem,6 ko pa je Fride-
rik tem fevdom dodal še posesti, ki jih je dobil z Nežino doto, se je že leta
1232 lahko prvič poimenoval gospod Kranjske.7 Friderikova smrt brez po-
tomcev leta 1246 je preprečila močnejšo izgradnjo babenberške moči na
Kranjskem in v Savinjski marki. O visokoletečih načrtih Friderika Baben-
beržana priča tudi osnutek listine iz 1245. leta, s katero naj bil cesar Fride-
rik II. vojvodini Avstrijo in Štajersko povzdignil v kraljevino znotraj cesar-
stva, vojvodo Friderika pa v kralja ter bi mu dovolil, da povzdigne provin-
co Kranjsko v vojvodino.8 Vendar so tem načrtom stali nasproti vsaj Span-
heimi in Vovbržani s svojimi posestmi na Kranjskem, na katerih so si lasti-
li deželnoknežje pravice.
Oglejski patriarh Bertold se je pri svojem delovanju na Kranjskem lah-
ko zanesel tako na svoja družinska (središči teh sta bili mesti Kamnik in
Slovenj Gradec) kot tudi na oglejska posestva. Na obravnavanem področju
je bila glavna moč oglejskega patriarha področje Zgornje Savinjske doline,
kjer je imel patriarh svoja velika posestva, po drugi strani pa mu je ob stra-
ni stal tudi Gornjegrajski samostan s svojimi bogatimi posestmi in veliko
ekonomsko močjo. Da se je Bertold zavedal pomena Gornjegrajskega sa-
Za dobo in lik patriarha Bertolda je še vedno temeljno delo: Milko Kos, Oglejski patriarhi in
slovenske pokrajine do srede 13. stoletja, 1–44. Za lik patriarha Bertolda Andeškega je prav tako
zelo dober prispevek Josipa Grudna v: Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910, 186–192.
1229, april 5, Dunaj; regest v: Kos, Gradivo V, št. 501, 250.
1232, marec 3; regest v: Kos, Gradivo V, št. 559, 272, Erdburg (»dux Austrie et Stirie et do-
minus Carniole«). Glej tudi: Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, 114, 115; P.
Štih, V. Simoniti, Slovenska zgodovina, 99, 100.
1245, junij, Verona; v: objavljeno v: StUB II, št. 457, 568; regest v: Kos, Gradivo V, št. 859, 406.
ki.5 Po smrti kranjskega mejnega grofa Henrika IV., 18. julija 1228, je uspel
patriarh Bertold (ki pa se do takrat ni vmešaval v kranjske zadeve – čeprav
so patriarhi v tem času nominalno seveda bili kranjski mejni grofi – tem-
več jih je povsem prepuščal svojemu bratu), ki je bil kot patriarh nominal-
no tudi kranjski mejni grof, izriniti svojega brata Otona VII., ki bi mu kot
seniorju rodbine morali pripasti bogati andeški alodi in z njimi tudi veli-
ka višnjegorska dediščina, ki jih je družina dobila s poroko Henrika IV. in
Zofije Višnjegorske.
Boj za prevlado na Kranjskem pa s tem ni bil končan. Za naziv gospo-
da Kranjske se je potegoval tudi Babenberžan Friderik II. (avstrijski in šta-
jerski vojvoda, 1230–1246), ki se je leta 1229 poročil z Nežo Andeško, ta
pa mu je za doto prinesla bogata posestva na Kranjskem. Že njegov oče Le-
opold VI. (štajerski vojvoda od 1195 do 1230, avstrijski vojvoda od 1198
do 1230) je izkoristil gospodarsko krizo freisinške škofije in si pridobil v
fevd freisinške posesti med Mirno in Krko na Dolenjskem,6 ko pa je Fride-
rik tem fevdom dodal še posesti, ki jih je dobil z Nežino doto, se je že leta
1232 lahko prvič poimenoval gospod Kranjske.7 Friderikova smrt brez po-
tomcev leta 1246 je preprečila močnejšo izgradnjo babenberške moči na
Kranjskem in v Savinjski marki. O visokoletečih načrtih Friderika Baben-
beržana priča tudi osnutek listine iz 1245. leta, s katero naj bil cesar Fride-
rik II. vojvodini Avstrijo in Štajersko povzdignil v kraljevino znotraj cesar-
stva, vojvodo Friderika pa v kralja ter bi mu dovolil, da povzdigne provin-
co Kranjsko v vojvodino.8 Vendar so tem načrtom stali nasproti vsaj Span-
heimi in Vovbržani s svojimi posestmi na Kranjskem, na katerih so si lasti-
li deželnoknežje pravice.
Oglejski patriarh Bertold se je pri svojem delovanju na Kranjskem lah-
ko zanesel tako na svoja družinska (središči teh sta bili mesti Kamnik in
Slovenj Gradec) kot tudi na oglejska posestva. Na obravnavanem področju
je bila glavna moč oglejskega patriarha področje Zgornje Savinjske doline,
kjer je imel patriarh svoja velika posestva, po drugi strani pa mu je ob stra-
ni stal tudi Gornjegrajski samostan s svojimi bogatimi posestmi in veliko
ekonomsko močjo. Da se je Bertold zavedal pomena Gornjegrajskega sa-
Za dobo in lik patriarha Bertolda je še vedno temeljno delo: Milko Kos, Oglejski patriarhi in
slovenske pokrajine do srede 13. stoletja, 1–44. Za lik patriarha Bertolda Andeškega je prav tako
zelo dober prispevek Josipa Grudna v: Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910, 186–192.
1229, april 5, Dunaj; regest v: Kos, Gradivo V, št. 501, 250.
1232, marec 3; regest v: Kos, Gradivo V, št. 559, 272, Erdburg (»dux Austrie et Stirie et do-
minus Carniole«). Glej tudi: Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, 114, 115; P.
Štih, V. Simoniti, Slovenska zgodovina, 99, 100.
1245, junij, Verona; v: objavljeno v: StUB II, št. 457, 568; regest v: Kos, Gradivo V, št. 859, 406.
