Page 157 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 157
Zgornja Savinjska dolina v prvi polovici 13. stoletja
Letuški.62 Ta se označuje v listini kot »ministerialis sancte ecclesie Aquile-
gensis et procurator bonorum nostrorum in districtu Obernburgensi et in
prouincia de Moziri«. To pomeni, da je Wulfing upravljal celotno patriar-
hovo posest, ki je bila vsaj v tem času združena v en urad. Tik pred tem pa
je mozirski grad gotovo tudi že stal, saj smo že spoznali Friderika s Castel-
la, ki je ravno v tem času predal mozirski grad patriarhu. Poudarili smo, da
je bila gradnja mozirskega gradu izvršena proti volji ali vsaj brez dovoljenja
patriarha, zaradi česar ga je dal patriarh Bertold (1218–1251) (simbolno?)63
podreti, njegov naslednik patriarh Gregor de Montelongo pa ga je ponov-
no aktiviral in nanj namestil kot upravitelja posesti Gebharda Mozirskega.
Če upoštevamo te podatke, potem lahko kot najverjetnejšo sliko razvoja
sklepamo naslednje: ob razdelitvi Kagerjevega imetja med samostan in pa-
triarha je dal slednji zgraditi grad Vrbovec ter ga napravil za sedež svoje po-
sesti. Pelegrin »Mozirski«, ki je verjetno spadal v eno od stranskih vej rod-
bine Dravsko/Šoštanjskih in ki je tako bil v sorodstvu tudi s pokojnim Di-
poldom Kagerjem, pa je na področju, ki ga je gotovo štel za družinsko po-
sest (za katero si je lastil dediščinske pravice), ohranil še določene posesti
oziroma si jih vsaj poskušal lastiti. Leta 1146 je kot sorodnik ustanovitelja
samostana in dobrotnika patriarha nastopal še skupaj z Leopoldom »iz Sa-
vinjske doline« kot odposlanec samostana pri patriarhu.64 To je bil čas, ko
je bila rodbina še močna in je druga rodbinska veja v bližini zgradila grad
Kacenštajn in kmalu nato še grad Šoštanj. Na prelomu v 13. stoletje in še
bolj v naslednjih desetletjih pa je položaj rodbine slabel, začeli so izgubljati
tudi svoja posestva (Kacenštajn in verjetno le nekaj let kasneje tudi Šoštanj
– pred letom 1243). Še prej kot gradova Kacenštajn in Šoštanj pa je rodbi-
na izgubila tudi grad oz. posest v Mozirju, ki je bila zaradi lege sredi patri-
arhovih in samostanskih posesti še posebej na udaru. Dejstvo je, da je pred
letom 1247 dobil v upravljanje posest Mozirja Friderik iz Castella, katere-
mu pa je bila ta posest verjetno tako odročna, da jo je leta 1247 predal pa-
triarhu. Ko si je patriarh Bertold zavaroval svoj položaj tudi pri drugih sa-
vinjskih plemičih (poimensko je naštet le Wulfing Letuški (»Uluin von
Loyz«), je dal grad, ki je za patriarha predstavljal verjetno varnostni pro-
blem, podreti.65
1248, februar 19, Čedad; objavljeno v: StUB III, št. 23, 77, 78.
Takšno le simbolno porušitev gradu in nato njegovo reaktiviranje domneva D. Kos, Med
gradom in mestom, 86.
Ime govori, da gre najverjetneje za pripadnika rodbine Žovneških.
I. Orožen, Das Dekanat Oberburg, 192; prim. tudi D.Kos, Med gradom in mestom, 86.
Letuški.62 Ta se označuje v listini kot »ministerialis sancte ecclesie Aquile-
gensis et procurator bonorum nostrorum in districtu Obernburgensi et in
prouincia de Moziri«. To pomeni, da je Wulfing upravljal celotno patriar-
hovo posest, ki je bila vsaj v tem času združena v en urad. Tik pred tem pa
je mozirski grad gotovo tudi že stal, saj smo že spoznali Friderika s Castel-
la, ki je ravno v tem času predal mozirski grad patriarhu. Poudarili smo, da
je bila gradnja mozirskega gradu izvršena proti volji ali vsaj brez dovoljenja
patriarha, zaradi česar ga je dal patriarh Bertold (1218–1251) (simbolno?)63
podreti, njegov naslednik patriarh Gregor de Montelongo pa ga je ponov-
no aktiviral in nanj namestil kot upravitelja posesti Gebharda Mozirskega.
Če upoštevamo te podatke, potem lahko kot najverjetnejšo sliko razvoja
sklepamo naslednje: ob razdelitvi Kagerjevega imetja med samostan in pa-
triarha je dal slednji zgraditi grad Vrbovec ter ga napravil za sedež svoje po-
sesti. Pelegrin »Mozirski«, ki je verjetno spadal v eno od stranskih vej rod-
bine Dravsko/Šoštanjskih in ki je tako bil v sorodstvu tudi s pokojnim Di-
poldom Kagerjem, pa je na področju, ki ga je gotovo štel za družinsko po-
sest (za katero si je lastil dediščinske pravice), ohranil še določene posesti
oziroma si jih vsaj poskušal lastiti. Leta 1146 je kot sorodnik ustanovitelja
samostana in dobrotnika patriarha nastopal še skupaj z Leopoldom »iz Sa-
vinjske doline« kot odposlanec samostana pri patriarhu.64 To je bil čas, ko
je bila rodbina še močna in je druga rodbinska veja v bližini zgradila grad
Kacenštajn in kmalu nato še grad Šoštanj. Na prelomu v 13. stoletje in še
bolj v naslednjih desetletjih pa je položaj rodbine slabel, začeli so izgubljati
tudi svoja posestva (Kacenštajn in verjetno le nekaj let kasneje tudi Šoštanj
– pred letom 1243). Še prej kot gradova Kacenštajn in Šoštanj pa je rodbi-
na izgubila tudi grad oz. posest v Mozirju, ki je bila zaradi lege sredi patri-
arhovih in samostanskih posesti še posebej na udaru. Dejstvo je, da je pred
letom 1247 dobil v upravljanje posest Mozirja Friderik iz Castella, katere-
mu pa je bila ta posest verjetno tako odročna, da jo je leta 1247 predal pa-
triarhu. Ko si je patriarh Bertold zavaroval svoj položaj tudi pri drugih sa-
vinjskih plemičih (poimensko je naštet le Wulfing Letuški (»Uluin von
Loyz«), je dal grad, ki je za patriarha predstavljal verjetno varnostni pro-
blem, podreti.65
1248, februar 19, Čedad; objavljeno v: StUB III, št. 23, 77, 78.
Takšno le simbolno porušitev gradu in nato njegovo reaktiviranje domneva D. Kos, Med
gradom in mestom, 86.
Ime govori, da gre najverjetneje za pripadnika rodbine Žovneških.
I. Orožen, Das Dekanat Oberburg, 192; prim. tudi D.Kos, Med gradom in mestom, 86.
