Page 155 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 155
Zgornja Savinjska dolina v prvi polovici 13. stoletja
dodatno potrjuje možnost, da se je velika posest Dravsko/Šoštanjske rod-
bine raztezala tudi na področje Zgornje Savinjske doline. S tem pa potrju-
je tudi sorodstvene povezave med rodbino Cham-Vohburg, h kateri je so-
dil Dipold Kager, in rodbino Dravsko/Šoštanjskih. Drugače, kot da gre za
del stare posesti, ki je kacenštajnskemu gradu (oziroma bolje: prvotni ka-
cenštajnski plemiški družini) pripadala še iz časov pred prihodom nove ka-
cenštajnske družine, si ni mogoče razložiti dejstva, da je imel grad svoja po-
sestva tudi na področju Zgornje Savinjske doline, to je stran od samega gra-
du in matičnih posesti. Prav isti sklep pa omogoča tudi dejstvo, da je imel
samostan svoje posesti na hribu Lom nad Topolšico. Ohranjene ni nobene
listine ali kakršnega koli drugega indica, ki bi govoril o tem, da je samostan
dobil te posesti kako drugače kot leta 1140 z darovnico Dipolda Kagerja.
To pa seveda pomeni, da so bile tudi posesti na zahodu Šaleške doline ne-
koč del enotne družinske posesti Kagerjev. Vemo pa, da so si ravno na tem
delu Šaleške doline konec 12. stoletja uredili svoj novi družinski sedež pri-
padniki Dravsko/Šoštanjskih, ki pa smo jih že opredelili kot stransko vejo
oziroma sorodnike Dipolda. Tudi ta podatek pomaga utrjevati sliko pose-
sti v 12. stoletju ter razjasnjevati povezave med svobodnimi družinami na
obravnavanem področju.
Grad v Mozirju, ki je bil verjetno zaradi protipravne gradnje samostan-
skih odvetnikov porušen konec 40. let 13. stoletja, so kmalu zopet zgradi-
li. Leta 1267 je namreč patriarh Gregor de Montelongo podelil Gebhar-
du, sinu Gebharda iz Mozirja, v fevd grad Mozirje, ki je takrat očitno zo-
pet stal.57 Glede na ime lahko v Gebhardu najverjetneje domnevamo pripa-
dnika stranske veje rodbine Žovneških.58
Vsaj enako star, verjetno pa starejši, je drugi grad na področju Zgornje
Savinjske doline, to je grad Vrbovec, ki leži na sotočju rek Drete in Savinje.
Do leta 1140 je bilo ozemlje gospoščine Vrbovec del posesti Dipolda Ka-
gerja, po razdelitvi njegove posesti pa področje Vrbovca ni prešlo pod novo
ustanovljeni samostan, temveč je postal grad središče patriarhove posesti. S
tem smo prišli tudi do možnega termina post quem za gradnjo gradu. Do
leta 1140 so Kagerji svojo posest upravljali z gradu v Gornjem Gradu. Ta se
kot edini na tem področju v ustanovni listini Gornjegrajskega samostana
tudi omenja.59 V ustanovni listini sta ustanovitelja samostana, Dipold in
I. Orožen, Das Dekanat Oberburg, 195.
D. Kos, Med gradom in mestom, 86; H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte,
201, 202.
1140, april 7, Oglej; prepis iz 13. stoletja v: NALj, zbirka gornjegrajskih listin, št. listine 86;
objavljeno v: Kos, Gradivo IV, št. 157, 94–95; StUB I, št. 180, 188–190 (»castrum /Obbrem-
dodatno potrjuje možnost, da se je velika posest Dravsko/Šoštanjske rod-
bine raztezala tudi na področje Zgornje Savinjske doline. S tem pa potrju-
je tudi sorodstvene povezave med rodbino Cham-Vohburg, h kateri je so-
dil Dipold Kager, in rodbino Dravsko/Šoštanjskih. Drugače, kot da gre za
del stare posesti, ki je kacenštajnskemu gradu (oziroma bolje: prvotni ka-
cenštajnski plemiški družini) pripadala še iz časov pred prihodom nove ka-
cenštajnske družine, si ni mogoče razložiti dejstva, da je imel grad svoja po-
sestva tudi na področju Zgornje Savinjske doline, to je stran od samega gra-
du in matičnih posesti. Prav isti sklep pa omogoča tudi dejstvo, da je imel
samostan svoje posesti na hribu Lom nad Topolšico. Ohranjene ni nobene
listine ali kakršnega koli drugega indica, ki bi govoril o tem, da je samostan
dobil te posesti kako drugače kot leta 1140 z darovnico Dipolda Kagerja.
To pa seveda pomeni, da so bile tudi posesti na zahodu Šaleške doline ne-
koč del enotne družinske posesti Kagerjev. Vemo pa, da so si ravno na tem
delu Šaleške doline konec 12. stoletja uredili svoj novi družinski sedež pri-
padniki Dravsko/Šoštanjskih, ki pa smo jih že opredelili kot stransko vejo
oziroma sorodnike Dipolda. Tudi ta podatek pomaga utrjevati sliko pose-
sti v 12. stoletju ter razjasnjevati povezave med svobodnimi družinami na
obravnavanem področju.
Grad v Mozirju, ki je bil verjetno zaradi protipravne gradnje samostan-
skih odvetnikov porušen konec 40. let 13. stoletja, so kmalu zopet zgradi-
li. Leta 1267 je namreč patriarh Gregor de Montelongo podelil Gebhar-
du, sinu Gebharda iz Mozirja, v fevd grad Mozirje, ki je takrat očitno zo-
pet stal.57 Glede na ime lahko v Gebhardu najverjetneje domnevamo pripa-
dnika stranske veje rodbine Žovneških.58
Vsaj enako star, verjetno pa starejši, je drugi grad na področju Zgornje
Savinjske doline, to je grad Vrbovec, ki leži na sotočju rek Drete in Savinje.
Do leta 1140 je bilo ozemlje gospoščine Vrbovec del posesti Dipolda Ka-
gerja, po razdelitvi njegove posesti pa področje Vrbovca ni prešlo pod novo
ustanovljeni samostan, temveč je postal grad središče patriarhove posesti. S
tem smo prišli tudi do možnega termina post quem za gradnjo gradu. Do
leta 1140 so Kagerji svojo posest upravljali z gradu v Gornjem Gradu. Ta se
kot edini na tem področju v ustanovni listini Gornjegrajskega samostana
tudi omenja.59 V ustanovni listini sta ustanovitelja samostana, Dipold in
I. Orožen, Das Dekanat Oberburg, 195.
D. Kos, Med gradom in mestom, 86; H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte,
201, 202.
1140, april 7, Oglej; prepis iz 13. stoletja v: NALj, zbirka gornjegrajskih listin, št. listine 86;
objavljeno v: Kos, Gradivo IV, št. 157, 94–95; StUB I, št. 180, 188–190 (»castrum /Obbrem-
