Page 156 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 156
V primežu medplemiških prerivanj
njegova žena Truta, podelila gornjegrajski grad skupaj z vso posestvijo, ki
je gotovo obsegala tudi področje kasnejših področij gospoščin Vrbovec in
Mozirje, oglejskemu patriarhu. Če bi gradova Vrbovec in Mozirje takrat že
stala, bi se v listini, ki natančno našteva vse, kar je bilo podeljeno patriarhu
in kar je bilo prepuščeno za ustanovitev samostana, gotovo omenjala pose-
bej. Zato je logična domneva, da sta bila gradova v Nazarjah (Vrbovec) in
Mozirju zgrajena za potrebe oglejskih upraviteljev province Mozirje. Naj-
verjetnejša je torej videti rešitev, ki jo je ponudil že Dušan Kos,60 in sicer da
je vrstni red nastajanja gradov sledeč: najstarejši je nedvomno grad v Gor-
njem Gradu, kateremu se je kmalu po letu 1140 pridružil grad Vrbovec, saj
je patriarh ob razdelitvi Kagerjevih posesti potreboval središče za upravlja-
nje svojega dela. O velikem pomenu gradu Vrbovec priča tudi dejstvo, da ga
je Wulfing iz Letuša dobil v »feudum habitantie«. S prevzemom takšne-
ga »feudum castrense« je prevzel gradiščan tudi odgovornost, da bo na la-
stne stroške grad in posest upravljal in branil ter da bo patriarhu na voljo
tudi v primeru vojaške potrebe. Zaradi tega pa mu ni bilo potrebno dajati
patriarhu nobenih dajatev. Takšno upravo najdemo le v patriarhovih gra-
dovih, ki so bili posebnega pomena (Udine/Videm, v Istri), ne najdemo pa
jih tam, kjer so lokalni fevdalci lahko uveljavljali svojo moč nasproti patri-
arhu.61 Zaradi lažje uprave se je gradu Vrbovec kasneje pridružil še grad v
Mozirju kot drugo upravno središče. O tem vrstem redu priča tudi nemško
ime Vrbovca, Altenburg, ki ga je dobil (v kolikor domneva drži) glede na
mlajše središče patriarhovih posesti, Mozirje. Če upravičeno domnevamo,
da je moralo do gradnje Vrbovca priti v nekaj letih po letu 1140, je seveda
vprašanje, kako hitro je tej sledila izgradnja drugega gradu.
Pojem Mozirje srečamo prvič sicer leta 1146 ob omembi Pelegrina »de
Mosiri«, vendar smo ugotovili, da takrat še ne pomeni samega gradu oz.
naselja pod njim in da je bil omenjeni Pelegrin verjetno upravitelj pose-
sti Gornjegrajskega samostana na področju Zgornje Savinjske doline. Po-
stavlja pa se seveda vprašanje sedeža tega Pelegrina oz., ali je že v tem letu
mogoče predpostaviti sedež upravitelja v Mozirju (ki je bil vsaj predhodnik
gradu), če že ne sam mozirski grad. Takšni predpostavki pa izrecno naspro-
tuje dejstvo, da je bilo Mozirje patriarhova in ne samostanska posest.
Že pri obravnavanju Mozirja smo videli, da je v 40. letih 13. stoletja
upravljal patriarhovo posest vrbovški gradiščan, to je bil takrat Wulfing
burch/ et aream adiacentem castro«).
D. Kos, Med gradom in mestom, 105.
Prim. G. Bernhard, Der Oberburger Bistumsplan vom Jahre 1237, 170, 171.
njegova žena Truta, podelila gornjegrajski grad skupaj z vso posestvijo, ki
je gotovo obsegala tudi področje kasnejših področij gospoščin Vrbovec in
Mozirje, oglejskemu patriarhu. Če bi gradova Vrbovec in Mozirje takrat že
stala, bi se v listini, ki natančno našteva vse, kar je bilo podeljeno patriarhu
in kar je bilo prepuščeno za ustanovitev samostana, gotovo omenjala pose-
bej. Zato je logična domneva, da sta bila gradova v Nazarjah (Vrbovec) in
Mozirju zgrajena za potrebe oglejskih upraviteljev province Mozirje. Naj-
verjetnejša je torej videti rešitev, ki jo je ponudil že Dušan Kos,60 in sicer da
je vrstni red nastajanja gradov sledeč: najstarejši je nedvomno grad v Gor-
njem Gradu, kateremu se je kmalu po letu 1140 pridružil grad Vrbovec, saj
je patriarh ob razdelitvi Kagerjevih posesti potreboval središče za upravlja-
nje svojega dela. O velikem pomenu gradu Vrbovec priča tudi dejstvo, da ga
je Wulfing iz Letuša dobil v »feudum habitantie«. S prevzemom takšne-
ga »feudum castrense« je prevzel gradiščan tudi odgovornost, da bo na la-
stne stroške grad in posest upravljal in branil ter da bo patriarhu na voljo
tudi v primeru vojaške potrebe. Zaradi tega pa mu ni bilo potrebno dajati
patriarhu nobenih dajatev. Takšno upravo najdemo le v patriarhovih gra-
dovih, ki so bili posebnega pomena (Udine/Videm, v Istri), ne najdemo pa
jih tam, kjer so lokalni fevdalci lahko uveljavljali svojo moč nasproti patri-
arhu.61 Zaradi lažje uprave se je gradu Vrbovec kasneje pridružil še grad v
Mozirju kot drugo upravno središče. O tem vrstem redu priča tudi nemško
ime Vrbovca, Altenburg, ki ga je dobil (v kolikor domneva drži) glede na
mlajše središče patriarhovih posesti, Mozirje. Če upravičeno domnevamo,
da je moralo do gradnje Vrbovca priti v nekaj letih po letu 1140, je seveda
vprašanje, kako hitro je tej sledila izgradnja drugega gradu.
Pojem Mozirje srečamo prvič sicer leta 1146 ob omembi Pelegrina »de
Mosiri«, vendar smo ugotovili, da takrat še ne pomeni samega gradu oz.
naselja pod njim in da je bil omenjeni Pelegrin verjetno upravitelj pose-
sti Gornjegrajskega samostana na področju Zgornje Savinjske doline. Po-
stavlja pa se seveda vprašanje sedeža tega Pelegrina oz., ali je že v tem letu
mogoče predpostaviti sedež upravitelja v Mozirju (ki je bil vsaj predhodnik
gradu), če že ne sam mozirski grad. Takšni predpostavki pa izrecno naspro-
tuje dejstvo, da je bilo Mozirje patriarhova in ne samostanska posest.
Že pri obravnavanju Mozirja smo videli, da je v 40. letih 13. stoletja
upravljal patriarhovo posest vrbovški gradiščan, to je bil takrat Wulfing
burch/ et aream adiacentem castro«).
D. Kos, Med gradom in mestom, 105.
Prim. G. Bernhard, Der Oberburger Bistumsplan vom Jahre 1237, 170, 171.
