Page 56 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 56
Transumetnost
***
Kljub seganju onstran polja in prehajanju v druge sfere pa je polje ume-
tnosti v sodobni družbi obenem še relativno avtonomno. V tem smislu je v
primerjavi z drugimi polji umetnostno polje vendarle še razmeroma odprto
okolje, kjer je dopuščeno tudi izvajanje bolj radikalnih pristopov. Ti so obi-
čajno tolerirani ravno zato, ker so razumljeni kot umetniške prakse. Hkra-
ti pa prav ta svoboda tiša oz. potiska radikalni glas vstran, v polje umetni-
ške avtonomije (kot v družbeno ločeno polje), ki je razumljeno kot družbe-
no nadzorovana deviacijska sfera, kot neke vrste »živalski vrt«. Zato pri-
haja do segregacije praks, ki se pojavljajo kot umetniške – vsak glas iz te
sfere je vnaprej obsojen na minimalno relevantnost in resnost. Nekatere
prakse zato poskušajo preseči vsakršno omejevanje in nadzor (zato so lah-
ko tudi družbeno kriminalizirane, njihovi avtorji pa se skrivajo z nomad-
stvom, dvoumnimi predstavitvami, identitetami itd.).
Hibridizacija, raziskovanje, transdisciplinarnost,
stapljanje polj
Če se sodobna umetnost po eni strani postavlja v nasprotje z moderni-
stično umetnostjo, pa po drugi strani nadaljuje s tistim iz modernizma, kar
je prihajalo z radikalnimi pristopi v sklopu avantgardnih gibanj z začetka
dvajsetega stoletja – še zlasti mislim na tiste prispevke, ki so umetniške pra-
kse tako spontano povezovali s tehnologijo in znanostjo, in pa na tiste, ki
so si prizadevali za družbeno kritiko na neposredne načine – v smislu pre-
seganja umetniške avtonomnosti. A glede na te prakse so današnji pristo-
pi mnogo bolj sistematični in organizirani. Logika projektnega dela je da-
nes značilna tako za podjetja v gospodarstvu kot za umetniške kolektive ali
posameznike, raziskovalni pristop pa tako za znanstvene kot za umetniške
projekte. Na kratko rečeno – narava sodobne umetnosti je temeljno vezana
na karakteristike sodobne kulture in družbe. Ni brez pomena še poudari-
ti, da danes posameznik uporablja in je odvisen od specifičnih komunika-
cijskih sredstev – pri tem ne gre le za to, da uporabljamo internet in druge
komunikacijsko-informacijske sisteme, v katerih v veliki meri delujemo in-
teraktivno, ampak tudi veliko potujemo, hitro menjamo kulture in sveto-
ve, jemljemo elemente od tod in tam in jih mešamo, zaradi česar bi lahko
rekli, da smo kulturni hibridi.
Sodobna umetnost je zavezana principu mešanja (npr. medijev), ki v
marsikateri izpeljavi pomeni hibridizacijo. Principi hibridizacije so prav-
zaprav značilni za pojav postmodernizma v umetnosti, ko se značilno prič-
nejo mešati mediji in se pojavi t. i. nomadstvo po zgodovini umetnosti; v
***
Kljub seganju onstran polja in prehajanju v druge sfere pa je polje ume-
tnosti v sodobni družbi obenem še relativno avtonomno. V tem smislu je v
primerjavi z drugimi polji umetnostno polje vendarle še razmeroma odprto
okolje, kjer je dopuščeno tudi izvajanje bolj radikalnih pristopov. Ti so obi-
čajno tolerirani ravno zato, ker so razumljeni kot umetniške prakse. Hkra-
ti pa prav ta svoboda tiša oz. potiska radikalni glas vstran, v polje umetni-
ške avtonomije (kot v družbeno ločeno polje), ki je razumljeno kot družbe-
no nadzorovana deviacijska sfera, kot neke vrste »živalski vrt«. Zato pri-
haja do segregacije praks, ki se pojavljajo kot umetniške – vsak glas iz te
sfere je vnaprej obsojen na minimalno relevantnost in resnost. Nekatere
prakse zato poskušajo preseči vsakršno omejevanje in nadzor (zato so lah-
ko tudi družbeno kriminalizirane, njihovi avtorji pa se skrivajo z nomad-
stvom, dvoumnimi predstavitvami, identitetami itd.).
Hibridizacija, raziskovanje, transdisciplinarnost,
stapljanje polj
Če se sodobna umetnost po eni strani postavlja v nasprotje z moderni-
stično umetnostjo, pa po drugi strani nadaljuje s tistim iz modernizma, kar
je prihajalo z radikalnimi pristopi v sklopu avantgardnih gibanj z začetka
dvajsetega stoletja – še zlasti mislim na tiste prispevke, ki so umetniške pra-
kse tako spontano povezovali s tehnologijo in znanostjo, in pa na tiste, ki
so si prizadevali za družbeno kritiko na neposredne načine – v smislu pre-
seganja umetniške avtonomnosti. A glede na te prakse so današnji pristo-
pi mnogo bolj sistematični in organizirani. Logika projektnega dela je da-
nes značilna tako za podjetja v gospodarstvu kot za umetniške kolektive ali
posameznike, raziskovalni pristop pa tako za znanstvene kot za umetniške
projekte. Na kratko rečeno – narava sodobne umetnosti je temeljno vezana
na karakteristike sodobne kulture in družbe. Ni brez pomena še poudari-
ti, da danes posameznik uporablja in je odvisen od specifičnih komunika-
cijskih sredstev – pri tem ne gre le za to, da uporabljamo internet in druge
komunikacijsko-informacijske sisteme, v katerih v veliki meri delujemo in-
teraktivno, ampak tudi veliko potujemo, hitro menjamo kulture in sveto-
ve, jemljemo elemente od tod in tam in jih mešamo, zaradi česar bi lahko
rekli, da smo kulturni hibridi.
Sodobna umetnost je zavezana principu mešanja (npr. medijev), ki v
marsikateri izpeljavi pomeni hibridizacijo. Principi hibridizacije so prav-
zaprav značilni za pojav postmodernizma v umetnosti, ko se značilno prič-
nejo mešati mediji in se pojavi t. i. nomadstvo po zgodovini umetnosti; v
