Page 60 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 60
Transumetnost
nomskih medodvisnosti, ugotavlja Welsch. Ob aktualnem mreženju pa se
znova odpirajo vprašanja centrov in razmerij moči, tokrat na globalnem ni-
voju.
***
Prav mrežno delovanje in hibridizacija, ki ju izpostavlja Welsch v sodob-
ni kulturi, sta ključni tudi v transumetniških pojavih, vključno z umetno-
stno institucijo, kjer produkcije projektov nastajajo mrežno v sodelovanju
več institucij, tudi na mednarodni ravni (Evropska unija takšno delovanje
v okvirih unije še posebej podpira).
Sodobne raziskovalne umetnosti presegajo nekdanje oblike večmedij-
skosti, saj ne izvajajo le preprostega spajanja sicer ločenih medijskih zvr-
sti – npr. slikarstva z glasbo. Če pomislimo na začetke vzpostavljanja mo-
derne institucije umetnosti, so se nekatere umetniške zvrsti, kot npr. in
še zlasti opera v sedemnajstem stoletju, razvijale kot hibridna oblika šte-
vilnih umetniških zvrsti (glasbe, gledališča, scenografije, kostumografije
itd.). Vsesplošno težnjo k mešanju medijev v drugi polovici dvajsetega sto-
letja lahko razumemo kot dialektični odgovor na obratno stremljenje mo-
dernizma, ki je medije v njihovi čistosti gnal do skrajnosti. Preseganje po-
samičnega medija in hibridizacija, kjer se ostanki nekdanjih medijskih zvr-
sti spajajo med seboj in z interesi iz drugih družbenih polj, po eni strani
oživljata predmoderne predstave o medsebojni povezanosti medijev in po-
vezanosti umetnosti z drugimi oblikami raziskovanja, npr. tehničnega in
znanstvenega. V gotskih in še zlasti baročnih cerkvah je slikarstvo živelo v
spoju z arhitekturo, pa tudi s kiparstvom in glasbo. Moderni arhitekt, ki je
mislil tudi na slikarstvo, pa je v prostor vključil sliko kot prenosljivo entite-
to. V nekaterih izpeljavah takšen pristop sliko zvaja na prispevek k dekora-
ciji prostora, pri čemer ni pomembna kvaliteta slike, temveč barvne kom-
binacije in formalno snovanje, ki se skladajo z okolico.
Andrej Kamnik sicer izhaja iz slikarstva in v svojem delu še raziskuje
možnosti slikarstva, a v sodobni, dinamični navezavi na arhitekturo, kjer
ga zanima povezava med dvodimenzionalno površino in štiridimenzional-
no percepcijo v gibanju. Za Podobo vetrne kode (2008) je Kamnik izdelal
prototip interaktivnega zidu, ki prevaja podatke, ki jih dobi od zunaj, nav-
znoter. Stena se odziva na veter v zunanjosti, pa tudi na prepih v prostorih,
zračne tokove klimatskih naprav ipd., in sicer informacije prenaša v sistem
ventilatorjev, ki sestavljajo notranjo steno in so pokriti s kovinskimi plošči-
cami. Notranja stena tako ob zunanjem vetru valovi. Kamnik je interakci-
jo razvil tudi v sorodne aplikacije – npr. notranja stena lahko valovi v di-
nomskih medodvisnosti, ugotavlja Welsch. Ob aktualnem mreženju pa se
znova odpirajo vprašanja centrov in razmerij moči, tokrat na globalnem ni-
voju.
***
Prav mrežno delovanje in hibridizacija, ki ju izpostavlja Welsch v sodob-
ni kulturi, sta ključni tudi v transumetniških pojavih, vključno z umetno-
stno institucijo, kjer produkcije projektov nastajajo mrežno v sodelovanju
več institucij, tudi na mednarodni ravni (Evropska unija takšno delovanje
v okvirih unije še posebej podpira).
Sodobne raziskovalne umetnosti presegajo nekdanje oblike večmedij-
skosti, saj ne izvajajo le preprostega spajanja sicer ločenih medijskih zvr-
sti – npr. slikarstva z glasbo. Če pomislimo na začetke vzpostavljanja mo-
derne institucije umetnosti, so se nekatere umetniške zvrsti, kot npr. in
še zlasti opera v sedemnajstem stoletju, razvijale kot hibridna oblika šte-
vilnih umetniških zvrsti (glasbe, gledališča, scenografije, kostumografije
itd.). Vsesplošno težnjo k mešanju medijev v drugi polovici dvajsetega sto-
letja lahko razumemo kot dialektični odgovor na obratno stremljenje mo-
dernizma, ki je medije v njihovi čistosti gnal do skrajnosti. Preseganje po-
samičnega medija in hibridizacija, kjer se ostanki nekdanjih medijskih zvr-
sti spajajo med seboj in z interesi iz drugih družbenih polj, po eni strani
oživljata predmoderne predstave o medsebojni povezanosti medijev in po-
vezanosti umetnosti z drugimi oblikami raziskovanja, npr. tehničnega in
znanstvenega. V gotskih in še zlasti baročnih cerkvah je slikarstvo živelo v
spoju z arhitekturo, pa tudi s kiparstvom in glasbo. Moderni arhitekt, ki je
mislil tudi na slikarstvo, pa je v prostor vključil sliko kot prenosljivo entite-
to. V nekaterih izpeljavah takšen pristop sliko zvaja na prispevek k dekora-
ciji prostora, pri čemer ni pomembna kvaliteta slike, temveč barvne kom-
binacije in formalno snovanje, ki se skladajo z okolico.
Andrej Kamnik sicer izhaja iz slikarstva in v svojem delu še raziskuje
možnosti slikarstva, a v sodobni, dinamični navezavi na arhitekturo, kjer
ga zanima povezava med dvodimenzionalno površino in štiridimenzional-
no percepcijo v gibanju. Za Podobo vetrne kode (2008) je Kamnik izdelal
prototip interaktivnega zidu, ki prevaja podatke, ki jih dobi od zunaj, nav-
znoter. Stena se odziva na veter v zunanjosti, pa tudi na prepih v prostorih,
zračne tokove klimatskih naprav ipd., in sicer informacije prenaša v sistem
ventilatorjev, ki sestavljajo notranjo steno in so pokriti s kovinskimi plošči-
cami. Notranja stena tako ob zunanjem vetru valovi. Kamnik je interakci-
jo razvil tudi v sorodne aplikacije – npr. notranja stena lahko valovi v di-
