Page 61 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 61
Odpiranje: k transumetnosti
namični obliki, ki izvira iz senc oseb in predmetov na zunanji steni. Bolj
slikarski pa je prototip, pri katerem so notranje stene svetlobno obarvane z
barvnimi prelivi, ki »pametno« tečejo po stenah glede na morfologijo ste-
ne, ki pa se prav tako lahko spreminjajo v različne slikovne kombinacije v
interakciji z zunanjo steno in vetrnimi senzorji – v tem primeru veter »raz-
piha« sliko v notranjosti, jo v času slika po stenah. Projekt Podoba vetrne
kode je zamišljen kot raziskovanje možnosti senzoričnih oziroma odzivnih
arhitekturnih elementov.
Na raziskovanju percepcije temelji tudi delo Sanele Jahić in Tea Spiller-
ja ter Tadeja Komavca, ki podobe za gledalca konstruirajo z visoko razviti-
mi posebnimi tehnologijami, ki omogočajo videnje le pod točno določeni-
mi pogoji. Pri Saneli Jahić se vizualna podoba iz v prostoru premikajočih
se diodnih lučk sestavi v času; in ko se lučke na instalaciji prenehajo pre-
mikati, najsibo v hipu ali z upočasnjevanjem, izgine (gibanje je zelo hitro,
včasih krožno, drugič vertikalno). Podobno X-lam Tea Spillerja in Tade-
ja Komava (2005) prostorsko dimenzijo zamenja s časovno. X-lam je spr-
va za gledalca le pokončna svetleča palica. Za konstruiranje podobe je po-
trebno premikanje gledalca oziroma njegovega pogleda – namesto da bi se
podoba s premikom pogleda zabrisala (kot pri vožnji z avtom), se šele po-
javi kot ostra in jasna. V hipu, ko je gib končan, pa tudi izgine – obstaja to-
rej zgolj ob in v času pravilnega premika pogleda (ki ga opravimo z obra-
tom glave). Resničnost je potrebno razumeti v štirih enakovrednih dimen-
zijah, kot to izhaja iz Einsteinove teorije relativnosti, s katero čas postane
enakovreden trem prostorskim dimenzijam, predlagata Spiller in Koma-
vec.114 Izvirni sodobni optični eksperimenti nas učijo upoštevati dimenzijo
časa pri percepciji, kažejo na dejstvo stalnega premikanja, kajti nista le Cé-
zanne ali kubistični slikar tista, ki slikata tako, da beležita čas gledanja in
prevajata navidezno tretjo prostorsko dimenzijo v sliki, virtualno globino,
v časovnost, temveč kar pravi Merleau-Ponty, »[o]ko je orodje, ki se sámo
premika,«115 velja tudi za receptorja.
Če se je modernizem izrazito posvečal raziskovanju medija, ki ga je ho-
tel očistiti vsega drugega, njemu nelastnega, tujega, je sodobno raziskova-
nje medija precej drugačno. Umetniški kolektiv BridA prav tako izhaja iz
slikarstva, pri katerem se v svojem delu osredotoča na proces. Ta je tisti, ki
ga želi BridA izpostaviti in zmotiti, česar se loti z vprašanji: od kod izvira
114 Teo Spiller, Tadej Komavec, »X-lam, optična inovacija«, v: Polona Tratnik (ur.), Nove vrste /
New Species, Festival Break 2.3, Ljubljana: Zavod K6/4, 2005, 116.
115 Maurice Merleau-Ponty, »Oko in duh«, v: Polona Tratnik (ur.), Horizonti (priloga revije Li-
kovne besede za filozofijo in teorijo umetnosti), št. 1, 2, pomlad, poletje 2004, 37.
namični obliki, ki izvira iz senc oseb in predmetov na zunanji steni. Bolj
slikarski pa je prototip, pri katerem so notranje stene svetlobno obarvane z
barvnimi prelivi, ki »pametno« tečejo po stenah glede na morfologijo ste-
ne, ki pa se prav tako lahko spreminjajo v različne slikovne kombinacije v
interakciji z zunanjo steno in vetrnimi senzorji – v tem primeru veter »raz-
piha« sliko v notranjosti, jo v času slika po stenah. Projekt Podoba vetrne
kode je zamišljen kot raziskovanje možnosti senzoričnih oziroma odzivnih
arhitekturnih elementov.
Na raziskovanju percepcije temelji tudi delo Sanele Jahić in Tea Spiller-
ja ter Tadeja Komavca, ki podobe za gledalca konstruirajo z visoko razviti-
mi posebnimi tehnologijami, ki omogočajo videnje le pod točno določeni-
mi pogoji. Pri Saneli Jahić se vizualna podoba iz v prostoru premikajočih
se diodnih lučk sestavi v času; in ko se lučke na instalaciji prenehajo pre-
mikati, najsibo v hipu ali z upočasnjevanjem, izgine (gibanje je zelo hitro,
včasih krožno, drugič vertikalno). Podobno X-lam Tea Spillerja in Tade-
ja Komava (2005) prostorsko dimenzijo zamenja s časovno. X-lam je spr-
va za gledalca le pokončna svetleča palica. Za konstruiranje podobe je po-
trebno premikanje gledalca oziroma njegovega pogleda – namesto da bi se
podoba s premikom pogleda zabrisala (kot pri vožnji z avtom), se šele po-
javi kot ostra in jasna. V hipu, ko je gib končan, pa tudi izgine – obstaja to-
rej zgolj ob in v času pravilnega premika pogleda (ki ga opravimo z obra-
tom glave). Resničnost je potrebno razumeti v štirih enakovrednih dimen-
zijah, kot to izhaja iz Einsteinove teorije relativnosti, s katero čas postane
enakovreden trem prostorskim dimenzijam, predlagata Spiller in Koma-
vec.114 Izvirni sodobni optični eksperimenti nas učijo upoštevati dimenzijo
časa pri percepciji, kažejo na dejstvo stalnega premikanja, kajti nista le Cé-
zanne ali kubistični slikar tista, ki slikata tako, da beležita čas gledanja in
prevajata navidezno tretjo prostorsko dimenzijo v sliki, virtualno globino,
v časovnost, temveč kar pravi Merleau-Ponty, »[o]ko je orodje, ki se sámo
premika,«115 velja tudi za receptorja.
Če se je modernizem izrazito posvečal raziskovanju medija, ki ga je ho-
tel očistiti vsega drugega, njemu nelastnega, tujega, je sodobno raziskova-
nje medija precej drugačno. Umetniški kolektiv BridA prav tako izhaja iz
slikarstva, pri katerem se v svojem delu osredotoča na proces. Ta je tisti, ki
ga želi BridA izpostaviti in zmotiti, česar se loti z vprašanji: od kod izvira
114 Teo Spiller, Tadej Komavec, »X-lam, optična inovacija«, v: Polona Tratnik (ur.), Nove vrste /
New Species, Festival Break 2.3, Ljubljana: Zavod K6/4, 2005, 116.
115 Maurice Merleau-Ponty, »Oko in duh«, v: Polona Tratnik (ur.), Horizonti (priloga revije Li-
kovne besede za filozofijo in teorijo umetnosti), št. 1, 2, pomlad, poletje 2004, 37.
