Page 55 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 55
Odpiranje: k transumetnosti
radi zastarelih umetnostnih paradigem in spodbujanja tržne usmerjenosti
družbe ne najdejo ustreznega mesta v družbi. »Glede na to, da je namen
letošnjega U3-ja opozoriti na neizkoriščene možnosti za izboljšanje pro-
dukcijskih razmer na področju vizualnih praks, želimo predstaviti nekate-
re primere dobrih praks, ki so vsaka na svoj način dosegle raven, na kateri
je mogoče zvezno in načrtno razvijanje umetniškega opusa. Teh primerov
ne bomo predstavili kot razstavo artefaktov, temveč bomo z njihovo priso-
tnostjo na letošnjem U3-ju le poudarili dejstvo, da je tak način razmišljanja
možen in nujen.«109 Organizatorji so ob razstavi s pomočjo tujih ambasad
v Sloveniji organizirali udeležbe umetnikov na artist-in-residence progra-
mih, ki so, prvič, pomagale internacionalizirati slovensko umetniško de-
javnost in, drugič, z njimi so nagovorili uporabnike kulture in vzpostavili
okoliščine za koprodukcijske povezave, ki bi slovenskim umetnikom omo-
gočile dodatno financiranje in trajnostno/procesno delo. Takšno delo na-
mreč omogoča natančnejše projekte in njihove večje formate.
***
Moderna institucija umetnosti se v nekaterih segmentih ohranja, v mar-
sikaterem pa se spreminja ali je potrebna prenove. Če kot sodobne ume-
tniške prakse mislimo zlasti tiste, ki reflektirajo izrazito aktualne poteze
družbe in kulture, ki torej kažejo, v čem je naša sodobnost specifična in ka-
tera so tista vprašanja, ki nas bodo angažirala jutri, takšni projekti segajo
izven svojega avtonomnega polja in se skušajo dotakniti širše javnosti, ki
se je ta vprašanja tičejo. S preseganjem »zgolj umetniškosti« je tudi samo
vprašanje »umetniškosti« v sodobnosti postalo irelevantno, kajti dejan-
sko se ne spremeni dosti, če nekaj imenujemo umetnost ali družbeno-kul-
turna praksa ali morda še kaj drugega. Če se danes nekateri še vedno trma-
sto sprašujejo po tem, kaj je umetnost in terjajo njeno univerzalno defini-
cijo, čeprav so analitični estetiki to razpravo izčrpali in dovedli do lastne-
ga roba, gre to razumeti kot vztrajanje na ostankih modernizma in na mo-
dernem iskanju resnice, ki prinaša upanje, da nas bo takšno spraševanje na
koncu privedlo do odrešujočega telosa, končnega označevalca oziroma ab-
soluta in bomo lahko potem pomirjeni odšli domov, spat, kot da smo si
ravno ogledali napet in lepo zaključen film, ki ga bomo jutri lahko pozabi-
li. Tako se je razmišljalo, ko se je razpravljalo o koncu umetnosti (Arthur
C. Danto).
109 Jurij Krpan v e-vabilu, poslanem 27. 12. 2006 z naslova Moderne galerije Ljubljana (mgin-
fo@mail.ljudmila.org).
radi zastarelih umetnostnih paradigem in spodbujanja tržne usmerjenosti
družbe ne najdejo ustreznega mesta v družbi. »Glede na to, da je namen
letošnjega U3-ja opozoriti na neizkoriščene možnosti za izboljšanje pro-
dukcijskih razmer na področju vizualnih praks, želimo predstaviti nekate-
re primere dobrih praks, ki so vsaka na svoj način dosegle raven, na kateri
je mogoče zvezno in načrtno razvijanje umetniškega opusa. Teh primerov
ne bomo predstavili kot razstavo artefaktov, temveč bomo z njihovo priso-
tnostjo na letošnjem U3-ju le poudarili dejstvo, da je tak način razmišljanja
možen in nujen.«109 Organizatorji so ob razstavi s pomočjo tujih ambasad
v Sloveniji organizirali udeležbe umetnikov na artist-in-residence progra-
mih, ki so, prvič, pomagale internacionalizirati slovensko umetniško de-
javnost in, drugič, z njimi so nagovorili uporabnike kulture in vzpostavili
okoliščine za koprodukcijske povezave, ki bi slovenskim umetnikom omo-
gočile dodatno financiranje in trajnostno/procesno delo. Takšno delo na-
mreč omogoča natančnejše projekte in njihove večje formate.
***
Moderna institucija umetnosti se v nekaterih segmentih ohranja, v mar-
sikaterem pa se spreminja ali je potrebna prenove. Če kot sodobne ume-
tniške prakse mislimo zlasti tiste, ki reflektirajo izrazito aktualne poteze
družbe in kulture, ki torej kažejo, v čem je naša sodobnost specifična in ka-
tera so tista vprašanja, ki nas bodo angažirala jutri, takšni projekti segajo
izven svojega avtonomnega polja in se skušajo dotakniti širše javnosti, ki
se je ta vprašanja tičejo. S preseganjem »zgolj umetniškosti« je tudi samo
vprašanje »umetniškosti« v sodobnosti postalo irelevantno, kajti dejan-
sko se ne spremeni dosti, če nekaj imenujemo umetnost ali družbeno-kul-
turna praksa ali morda še kaj drugega. Če se danes nekateri še vedno trma-
sto sprašujejo po tem, kaj je umetnost in terjajo njeno univerzalno defini-
cijo, čeprav so analitični estetiki to razpravo izčrpali in dovedli do lastne-
ga roba, gre to razumeti kot vztrajanje na ostankih modernizma in na mo-
dernem iskanju resnice, ki prinaša upanje, da nas bo takšno spraševanje na
koncu privedlo do odrešujočega telosa, končnega označevalca oziroma ab-
soluta in bomo lahko potem pomirjeni odšli domov, spat, kot da smo si
ravno ogledali napet in lepo zaključen film, ki ga bomo jutri lahko pozabi-
li. Tako se je razmišljalo, ko se je razpravljalo o koncu umetnosti (Arthur
C. Danto).
109 Jurij Krpan v e-vabilu, poslanem 27. 12. 2006 z naslova Moderne galerije Ljubljana (mgin-
fo@mail.ljudmila.org).
