Page 138 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 138
Transumetnost
teoretične vednosti in se ceni vplive novih tehnologij (oziroma se po potre-
bi izvaja nad njimi nadzor – ta pomeni ravno nadzor nad tveganji, v katere
Beck ne verjame), razvijajo se nove intelektualne tehnologije oziroma spod-
buja povezovanje med znanstveniki in novimi tehnologijami, ki jih razvija-
jo, kar pripomore k družbenemu razširjanju vednosti v smislu rasti univerz
in povišani stopnji izobrazbe. Med izrazito kritičnimi in bolj odobravajo-
čimi pogledi na družbene strukturne spremembe je, v grobem rečeno, opa-
ziti dihotomijo med »modernisti« (zagovorniki moderne, ali bolje, kriti-
ki postmoderne) in postmodernisti. Onstran tega spora pa lahko, če pri-
merjamo starejše in novejše poglede na sodobno družbo in kulturo, opazi-
mo, da se tudi v samih obravnavah kaže premikanje od točke proizvodnje
k točki potrošnje, recepcije (v naravoslovnih znanostih je poudarjen mo-
ment opazovalca). V zgodnjih prispevkih se osrednja vloga pripisuje tehno-
logiji in preoblikovanju samega industrijskega procesa (torej proizvodnje –
Bell), pri čemer se tudi vednost razume kot kapital (znanost se tako v teme-
lju misli kot proizvodnjo vednosti), družbeno-kulturne posledice procesov
se ob tem pojmujejo kot drugotni fenomeni. V kasnejših vidikih osrednjo
pozornost pritegnejo tisti, ki jih družbene spremembe zadevajo – potrošni-
ki, državljani, stranke, uporabniki; pa tudi znanost in druga družbena po-
lja se prične razumevati antropološko. Razumeti to družbo kot informacij-
sko pomeni v tem smislu prehodnost od starejše k novejši paradigmi, po-
meni misliti strukturo, procese, predvsem pa komunikacijo, kar v konč-
ni fazi pomeni obravnavati implikacije informacijskih in komunikacijskih
tehnologij za pomoč končnim uporabnikom.
Kritične obravnave vidijo sodobno družbo kot imanentno politično. Po-
sameznik je soočen z občutkom tesnobe (družba tveganja) in nemoči (ob
sodobnih oblikah oblasti in moči, ki se ju ne more niti dotakniti), v akti-
ven odnos (ki ne bi bil le pasivna vdaja) pravzaprav ne more stopiti in pre-
ostane mu le opcija odpora (proti samorazglašenim avtoritetam, ki obvla-
dujejo pozicije moči). Odpor ni upor, ni spopad, ne vodi v dialektičen od-
nos, kajti v njem ni vzajemnosti. V sodobnosti, ko je komunikacija vsepri-
sotna, je tisto, kar manjka, ravno vzajemna komunikacija. Če si pri panop-
tični moderni vselej domneval, da je odgovorni »tam«, v bližini, v nad-
zornem stolpu, pri postpanoptikonu, ki se za Baumana realizira v sodob-
nosti, tisti, ki upravljajo z vzvodi moči, lahko vselej zbežijo v čisto nedo-
stopnost in so nedosegljivi. V tej točki, lahko sklenemo, se tudi vzposta-
vlja temeljna razlika med sodobnimi dominantnimi in dominiranimi: na
strani moči so ključne mobilnost, prehodnost, neteritorialnost, na strani
podrejenosti pa imobilizacija in lokalizacija. V situaciji globalizacije, ko
teoretične vednosti in se ceni vplive novih tehnologij (oziroma se po potre-
bi izvaja nad njimi nadzor – ta pomeni ravno nadzor nad tveganji, v katere
Beck ne verjame), razvijajo se nove intelektualne tehnologije oziroma spod-
buja povezovanje med znanstveniki in novimi tehnologijami, ki jih razvija-
jo, kar pripomore k družbenemu razširjanju vednosti v smislu rasti univerz
in povišani stopnji izobrazbe. Med izrazito kritičnimi in bolj odobravajo-
čimi pogledi na družbene strukturne spremembe je, v grobem rečeno, opa-
ziti dihotomijo med »modernisti« (zagovorniki moderne, ali bolje, kriti-
ki postmoderne) in postmodernisti. Onstran tega spora pa lahko, če pri-
merjamo starejše in novejše poglede na sodobno družbo in kulturo, opazi-
mo, da se tudi v samih obravnavah kaže premikanje od točke proizvodnje
k točki potrošnje, recepcije (v naravoslovnih znanostih je poudarjen mo-
ment opazovalca). V zgodnjih prispevkih se osrednja vloga pripisuje tehno-
logiji in preoblikovanju samega industrijskega procesa (torej proizvodnje –
Bell), pri čemer se tudi vednost razume kot kapital (znanost se tako v teme-
lju misli kot proizvodnjo vednosti), družbeno-kulturne posledice procesov
se ob tem pojmujejo kot drugotni fenomeni. V kasnejših vidikih osrednjo
pozornost pritegnejo tisti, ki jih družbene spremembe zadevajo – potrošni-
ki, državljani, stranke, uporabniki; pa tudi znanost in druga družbena po-
lja se prične razumevati antropološko. Razumeti to družbo kot informacij-
sko pomeni v tem smislu prehodnost od starejše k novejši paradigmi, po-
meni misliti strukturo, procese, predvsem pa komunikacijo, kar v konč-
ni fazi pomeni obravnavati implikacije informacijskih in komunikacijskih
tehnologij za pomoč končnim uporabnikom.
Kritične obravnave vidijo sodobno družbo kot imanentno politično. Po-
sameznik je soočen z občutkom tesnobe (družba tveganja) in nemoči (ob
sodobnih oblikah oblasti in moči, ki se ju ne more niti dotakniti), v akti-
ven odnos (ki ne bi bil le pasivna vdaja) pravzaprav ne more stopiti in pre-
ostane mu le opcija odpora (proti samorazglašenim avtoritetam, ki obvla-
dujejo pozicije moči). Odpor ni upor, ni spopad, ne vodi v dialektičen od-
nos, kajti v njem ni vzajemnosti. V sodobnosti, ko je komunikacija vsepri-
sotna, je tisto, kar manjka, ravno vzajemna komunikacija. Če si pri panop-
tični moderni vselej domneval, da je odgovorni »tam«, v bližini, v nad-
zornem stolpu, pri postpanoptikonu, ki se za Baumana realizira v sodob-
nosti, tisti, ki upravljajo z vzvodi moči, lahko vselej zbežijo v čisto nedo-
stopnost in so nedosegljivi. V tej točki, lahko sklenemo, se tudi vzposta-
vlja temeljna razlika med sodobnimi dominantnimi in dominiranimi: na
strani moči so ključne mobilnost, prehodnost, neteritorialnost, na strani
podrejenosti pa imobilizacija in lokalizacija. V situaciji globalizacije, ko
