Page 134 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 134
Transumetnost
šnih posegov, kot jih na primer izvaja Sedlaček. Šele tu, kjer se dogaja kriti-
ka, se razkriva »resnica«.
A pri tem bežnem pogovoru s Heideggerjem o sodobnosti sem upošte-
vala nek bistven premik težišča »umetnine« – tj. od dela in stvari k oko-
lju in h komunikaciji, kar prav tako ustreza spremenjeni terminologiji – na-
mesto o umetniškem »delu« danes raje govorimo o umetniški »praksi«.
Ravno v tem momentu se kaže paradigmatična drugačnost glede na čas, v
katerem je mislil Heidegger. Po drugi strani pa je mogoče ravno prek treh
izbranih primerov – Van Gogh, Warhol, Sedlaček – izrisati lok, ki kaže na
spreminjanje družbenih premis. Če Van Gogh predstavlja tisto pristnost
»poljedelske« ali predindustrijske družbe, ki se z modernizacijo izgublja
(Heidegger dogajanje resnice v delu povezuje s pro-izvajanjem oziroma iz-
vajanjem zemlje), Warhol pokaže na industrializirano plat moderne druž-
be, kjer primat industrijske proizvodnje kulminira v vsesplošni kulturni
poblagovljenosti, kot jo opaža Jameson. Sodobne umetniške prakse ne pro-
izvajajo več artefaktov, dogajajo se kot akcije oziroma projekti v procesu, bi-
stven ni materialni produkt, temveč sam dogodek informacije. Pomemb-
ni postanejo javni prostori, v katerih sodobnik preživi večino svojega časa,
in pomembna postane recepcija, točka potrošnje ter z njo povezani vedenj-
ski in mišljenjski vzorci, ki so infiltrirani v slehernika prek kulturnega uni-
formizma in ideološkega totalitarizma – umetniške prakse se zdaj pojavlja-
jo v funkciji kritike teh.
šnih posegov, kot jih na primer izvaja Sedlaček. Šele tu, kjer se dogaja kriti-
ka, se razkriva »resnica«.
A pri tem bežnem pogovoru s Heideggerjem o sodobnosti sem upošte-
vala nek bistven premik težišča »umetnine« – tj. od dela in stvari k oko-
lju in h komunikaciji, kar prav tako ustreza spremenjeni terminologiji – na-
mesto o umetniškem »delu« danes raje govorimo o umetniški »praksi«.
Ravno v tem momentu se kaže paradigmatična drugačnost glede na čas, v
katerem je mislil Heidegger. Po drugi strani pa je mogoče ravno prek treh
izbranih primerov – Van Gogh, Warhol, Sedlaček – izrisati lok, ki kaže na
spreminjanje družbenih premis. Če Van Gogh predstavlja tisto pristnost
»poljedelske« ali predindustrijske družbe, ki se z modernizacijo izgublja
(Heidegger dogajanje resnice v delu povezuje s pro-izvajanjem oziroma iz-
vajanjem zemlje), Warhol pokaže na industrializirano plat moderne druž-
be, kjer primat industrijske proizvodnje kulminira v vsesplošni kulturni
poblagovljenosti, kot jo opaža Jameson. Sodobne umetniške prakse ne pro-
izvajajo več artefaktov, dogajajo se kot akcije oziroma projekti v procesu, bi-
stven ni materialni produkt, temveč sam dogodek informacije. Pomemb-
ni postanejo javni prostori, v katerih sodobnik preživi večino svojega časa,
in pomembna postane recepcija, točka potrošnje ter z njo povezani vedenj-
ski in mišljenjski vzorci, ki so infiltrirani v slehernika prek kulturnega uni-
formizma in ideološkega totalitarizma – umetniške prakse se zdaj pojavlja-
jo v funkciji kritike teh.
