Page 136 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 136
Transumetnost
tveganja. Možnosti? V njej se tudi principi moderne uveljavljajo proti svo-
jim industrijsko družbenim okrnitvam.«2
Da bi lahko po Becku mislili spremembo osnov spremembe, ki se do-
gaja danes, moramo najprej revidirati sliko industrijske družbe in uvideli
bomo, da se podlaga gradnikov industrijske družbe v refleksivnosti moder-
nizacij nalomi, odpravi. Fazo moderne, ki nam pripada, Beck zato imenu-
je tudi refleksivna moderna, ko proces modernizacije postane refleksiven v
takšnem smislu, da je samemu sebi tema in problem. Tveganje in samore-
fleksivnost se povežeta. Dominantna logika industrijske družbe, da lahko
nadzoruje tveganja, ki jih proizvaja, je po Becku zdaj postavljena na glavo
– samoproizvajajoča se tveganja se nenadzorovano pršijo. Ob tem je prepri-
čan, da je razlika med nevarnostjo prej in danes v tem, da so bile prej nevar-
nosti zunanje pogojene (bogovi in narava), kvaliteta današnjih tveganj pa
je notranja, je »v njihovi hkrati znanstveni in družbeni konstrukciji, in si-
cer v trojnem smislu: znanost postane (so)vzrok, definicijski medij in vir re-
šitev tveganj ter si ravno s tem odpira nove trge poznanstvenitve.«3 Znan-
stveno-tehnični razvoj je zato protisloven. »Vprašanja razvoja in uporabe
tehnologij (na področju narave, družbe in osebnosti) prekrijejo vprašanja
političnega in znanstvenega ‚ravnanja‘ – upravljanja, razkrivanja, vključe-
vanja, izogibanja, zastiranja – s tveganji tehnologij, ki naj bi jih /…/ de-
jansko ali potencialno uporabili.«4 Obenem pa s tveganji naraščajo tudi
obljube varnosti, ki jih je potrebno neprestano potrjevati s tehnično-eko-
nomskim razvojem.
Filozofija znanosti, zgodovina znanosti, sociologija znanosti, epistemo-
logija – vse te discipline jemljejo analizo znanosti (s tem pa tudi same sebe)
za svoj predmet in se postavljajo v metared, v območje refleksivnosti (ki mu
gospoduje filozofija), s čimer se, piše Bourdieu, (1.) podvržejo »zrcalnemu
učinku: sleherna beseda, ki jo lahko izrečemo v zvezi z znanstveno pra-
kso, utegne biti zasukana zoper tistega, ki jo izreka«;5 (2.) tisti, ki bo raz-
vijal zgodovino znanosti, bo svojo vizijo razvijal glede na interese in funk-
cijo v zvezi z lastnim položajem v (tej) zgodovini, zato zgodovinske pripo-
vedi »ne morejo pretendirati na status nesporne resnice,« še več, že v tem
izjavljanju »vidimo učinek refleksivnosti: kar sem povedal, svari poslušal-
stvo pred tem, kar bom rekel, mene, ki to pravim, pa svari pred nevarno-
stjo, da bi privilegiral kako usmeritev, ali pred samo skušnjavo, da bi se ču-
2 N. d., 18.
3 N. d., 237.
4 N. d., 24.
5 Pierre Bourdieu, Znanost o znanosti in refleksivnost, 39.
tveganja. Možnosti? V njej se tudi principi moderne uveljavljajo proti svo-
jim industrijsko družbenim okrnitvam.«2
Da bi lahko po Becku mislili spremembo osnov spremembe, ki se do-
gaja danes, moramo najprej revidirati sliko industrijske družbe in uvideli
bomo, da se podlaga gradnikov industrijske družbe v refleksivnosti moder-
nizacij nalomi, odpravi. Fazo moderne, ki nam pripada, Beck zato imenu-
je tudi refleksivna moderna, ko proces modernizacije postane refleksiven v
takšnem smislu, da je samemu sebi tema in problem. Tveganje in samore-
fleksivnost se povežeta. Dominantna logika industrijske družbe, da lahko
nadzoruje tveganja, ki jih proizvaja, je po Becku zdaj postavljena na glavo
– samoproizvajajoča se tveganja se nenadzorovano pršijo. Ob tem je prepri-
čan, da je razlika med nevarnostjo prej in danes v tem, da so bile prej nevar-
nosti zunanje pogojene (bogovi in narava), kvaliteta današnjih tveganj pa
je notranja, je »v njihovi hkrati znanstveni in družbeni konstrukciji, in si-
cer v trojnem smislu: znanost postane (so)vzrok, definicijski medij in vir re-
šitev tveganj ter si ravno s tem odpira nove trge poznanstvenitve.«3 Znan-
stveno-tehnični razvoj je zato protisloven. »Vprašanja razvoja in uporabe
tehnologij (na področju narave, družbe in osebnosti) prekrijejo vprašanja
političnega in znanstvenega ‚ravnanja‘ – upravljanja, razkrivanja, vključe-
vanja, izogibanja, zastiranja – s tveganji tehnologij, ki naj bi jih /…/ de-
jansko ali potencialno uporabili.«4 Obenem pa s tveganji naraščajo tudi
obljube varnosti, ki jih je potrebno neprestano potrjevati s tehnično-eko-
nomskim razvojem.
Filozofija znanosti, zgodovina znanosti, sociologija znanosti, epistemo-
logija – vse te discipline jemljejo analizo znanosti (s tem pa tudi same sebe)
za svoj predmet in se postavljajo v metared, v območje refleksivnosti (ki mu
gospoduje filozofija), s čimer se, piše Bourdieu, (1.) podvržejo »zrcalnemu
učinku: sleherna beseda, ki jo lahko izrečemo v zvezi z znanstveno pra-
kso, utegne biti zasukana zoper tistega, ki jo izreka«;5 (2.) tisti, ki bo raz-
vijal zgodovino znanosti, bo svojo vizijo razvijal glede na interese in funk-
cijo v zvezi z lastnim položajem v (tej) zgodovini, zato zgodovinske pripo-
vedi »ne morejo pretendirati na status nesporne resnice,« še več, že v tem
izjavljanju »vidimo učinek refleksivnosti: kar sem povedal, svari poslušal-
stvo pred tem, kar bom rekel, mene, ki to pravim, pa svari pred nevarno-
stjo, da bi privilegiral kako usmeritev, ali pred samo skušnjavo, da bi se ču-
2 N. d., 18.
3 N. d., 237.
4 N. d., 24.
5 Pierre Bourdieu, Znanost o znanosti in refleksivnost, 39.
