Page 137 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 137
Namesto zapiranja (v času nevarnosti, refleksivnosti, negotovosti in političnosti)
til objektivnega«.6 Za Bourdieuja se (družbene) znanosti morajo vzeti za
predmet, to je zanj edini način, da izstopimo iz protislovja, ko na eni stra-
ni zahtevamo relativizem za druge znanosti, sami pa smo navezani na rea-
listično epistemologijo. Z refleksivnostjo se po njegovem prepričanju kre-
pijo možnosti za dostop do resnice, tako da se krepijo vzajemne cenzure in
se priskrbijo načela tehnične kritike. »Ne gre za zasledovanje nove obli-
ke absolutne vednosti, ampak za izvrševanje specifične oblike epistemolo-
ške budnosti«.7
Čeprav gre za različne poglede na refleksivnost, pa več sodobnih avtorjev
opaža njen porast na različnih nivojih družbe in v raznih smislih. Če danes
po eni strani še trpimo zaradi ločitve (naravoslovnih) znanosti od filozofi-
je, ki je utemeljena zlasti na newtonovski fiziki, se po drugi strani v sodobni
(naravoslovni) znanosti poskuša preseči moderni dualizem, ki ločuje člove-
ka od sveta (narave) in ki počiva na determinističnem razumevanju nara-
ve. Ilya Prigogine (Nobelov nagrajenec za kemijo) in Isabelle Stengers, ki se
ukvarjata s prehodom verjetnosti k nepovratnosti, z zakoni kaosa, z vpra-
šanjem časa, kvantno teorijo oziroma s sodobnimi fizikalnimi teorijami,
ki sežejo onstran Newtonove mehanike in dinamike, govorita o novih za-
konih narave in verjameta, da smo na začetku nove dobe znanosti: »Opa-
zujeva rojstvo znanosti, ki ni več omejena na idealizirane in poenostavljene
situacije, ampak reflektira kompleksnost realnega sveta«.8 Za naš čas je po
njunem prepričanju značilno predvsem to, da je konec z gotovostjo.
V nasprotju z vidikom anksioznosti te dobe, ki ga zastopa Beck, drugi
vidik obravnave družbenih sprememb vidi to družbo kot družbo vedno-
sti, opaža rast institucij vednosti, njeno razširjanje v druga družbena polja
(povečano refleksivnost, a ne v Beckovem kritičnem smislu samorefleksiv-
nosti) oziroma zagovarja prehod od modernih k postmodernim načinom
proizvodnje vednosti (teorija prvega in drugega načina vednosti). Na začet-
ku sedemdesetih let (precej pred padcem berlinskega zidu in očitnega glo-
balnega razmaha kapitalizma) je Daniel Bell razumel sodobno družbo kot
postindustrijsko,9 pri kateri je opazil razpršitev nacionalnega in globalne-
ga kapitala in v kateri prihaja do ekonomskega prehoda od proizvodno na-
ravnane ekonomije k »servisni« ekonomiji, kjer je ročno delo v upadanju,
profesionalno in tehnično delo pa na poti k prevladi; kjer naraste pomen
6 N. d., 45.
7 N. d., 139.
8 Ilya Prigogine in Isabelle Stengers, The End of Certainty: Time, Chaos, And The New Laws of
Nature, NY: The Free Press, 1997, 7.
9 Daniel Bell, The Coming of Post-Industrial Society, London: Heinemann, 1973.
til objektivnega«.6 Za Bourdieuja se (družbene) znanosti morajo vzeti za
predmet, to je zanj edini način, da izstopimo iz protislovja, ko na eni stra-
ni zahtevamo relativizem za druge znanosti, sami pa smo navezani na rea-
listično epistemologijo. Z refleksivnostjo se po njegovem prepričanju kre-
pijo možnosti za dostop do resnice, tako da se krepijo vzajemne cenzure in
se priskrbijo načela tehnične kritike. »Ne gre za zasledovanje nove obli-
ke absolutne vednosti, ampak za izvrševanje specifične oblike epistemolo-
ške budnosti«.7
Čeprav gre za različne poglede na refleksivnost, pa več sodobnih avtorjev
opaža njen porast na različnih nivojih družbe in v raznih smislih. Če danes
po eni strani še trpimo zaradi ločitve (naravoslovnih) znanosti od filozofi-
je, ki je utemeljena zlasti na newtonovski fiziki, se po drugi strani v sodobni
(naravoslovni) znanosti poskuša preseči moderni dualizem, ki ločuje člove-
ka od sveta (narave) in ki počiva na determinističnem razumevanju nara-
ve. Ilya Prigogine (Nobelov nagrajenec za kemijo) in Isabelle Stengers, ki se
ukvarjata s prehodom verjetnosti k nepovratnosti, z zakoni kaosa, z vpra-
šanjem časa, kvantno teorijo oziroma s sodobnimi fizikalnimi teorijami,
ki sežejo onstran Newtonove mehanike in dinamike, govorita o novih za-
konih narave in verjameta, da smo na začetku nove dobe znanosti: »Opa-
zujeva rojstvo znanosti, ki ni več omejena na idealizirane in poenostavljene
situacije, ampak reflektira kompleksnost realnega sveta«.8 Za naš čas je po
njunem prepričanju značilno predvsem to, da je konec z gotovostjo.
V nasprotju z vidikom anksioznosti te dobe, ki ga zastopa Beck, drugi
vidik obravnave družbenih sprememb vidi to družbo kot družbo vedno-
sti, opaža rast institucij vednosti, njeno razširjanje v druga družbena polja
(povečano refleksivnost, a ne v Beckovem kritičnem smislu samorefleksiv-
nosti) oziroma zagovarja prehod od modernih k postmodernim načinom
proizvodnje vednosti (teorija prvega in drugega načina vednosti). Na začet-
ku sedemdesetih let (precej pred padcem berlinskega zidu in očitnega glo-
balnega razmaha kapitalizma) je Daniel Bell razumel sodobno družbo kot
postindustrijsko,9 pri kateri je opazil razpršitev nacionalnega in globalne-
ga kapitala in v kateri prihaja do ekonomskega prehoda od proizvodno na-
ravnane ekonomije k »servisni« ekonomiji, kjer je ročno delo v upadanju,
profesionalno in tehnično delo pa na poti k prevladi; kjer naraste pomen
6 N. d., 45.
7 N. d., 139.
8 Ilya Prigogine in Isabelle Stengers, The End of Certainty: Time, Chaos, And The New Laws of
Nature, NY: The Free Press, 1997, 7.
9 Daniel Bell, The Coming of Post-Industrial Society, London: Heinemann, 1973.
