Page 132 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 132
Transumetnost
delstva k dominaciji industrije (modernizacija = industrializacija), je zdaj
aktualen prehod od industrije k dominaciji storitev in informacij – proces
ekonomske postmodernizacije, tj. informatizacije. Osrednja vloga pripada
vednosti, informaciji, afektu in komunikaciji. Prehajamo od fordističnega
k toyotističnemu modelu – prva strukturna sprememba med tema modelo-
ma vključuje sistem komunikacije med proizvodnjo in potrošnjo blaga. Po-
membno postane komunikacijsko (povratno) kroženje od potrošnje k pro-
izvodnji. Ideal toyotizma je nenehno in neposredno komuniciranje med
načrtovanjem proizvodnje in trgi (blago ni proizvedeno vnaprej za skla-
dišče, temveč v skrajnem primeru šele po potrošnikovi odločitvi in naku-
pu). Tako na vseh družbenih nivojih, tudi na področju kulturnih in ume-
tniških praks, obstaja močna težnja k nenehni interaktivnosti in hitri ko-
munikaciji med potrošnjo in proizvodnjo. Ta princip ustreza modelu raču-
nalnika in določa afektivno delo človeškega stika in interakcije. Če je tudi
zabavna industrija osredotočena na ustvarjanje in manipulacijo afektov, je
vendar absolutno zavezana industrijski proizvodnji (z vsemi pripadajočimi
simptomi – standardizacija, shematizacija, psevdoindividualizacija, homo-
genizacija, klišejskost itd.). Umetniški posegi v družbeni prostor (kot kaže
primer Sedlačkove prakse) pa zato v takšnem uniformističnem ozračju po-
nujajo tisto, kar je temu nasprotno – uporabljajo tehnike »naredi sam«,
prakticirajo recikliranje blaga, s katerega nenasitno konzumacijo težimo k
zatrpanosti, predlagajo alternativne, inovativne rabe in življenjske prakse
ter prihajajo s pristnim stikom in pravo individualnostjo. S svojim delova-
njem te prakse poudarjajo primat uporabne vrednosti stvari, a še prej po-
udarjajo pomen in funkcijo nekaterih storitev oziroma delovanja nasploh.
Sedlačkovi objekti in delo vsekakor niso blago – kulturi simulakra in druž-
bi spektakla pripadajo kot njuna druga, »nepološčena« plat, torej tista, ki
se sicer vse bolj umika, prikriva in je v vseh drugih družbenih segmentih
pravzaprav zares že postala nevidna. Prikazuje se kot tisto, kar ni prazno,
poblagovljeno in »industrializirano«, temveč je tisto, kar se v tej kulturni
poenotenosti izgublja – polno, meseno, individualno in ustvarjalno.
Morda se sliši predrzno, a ob tem se ponuja misel, da je danes spet ravno
umetnost tista, prek katere se razkriva »resnica«. Seveda se »Stvarno« v
umetniškem projektu danes realizira precej drugače, kot je o umetniškem
delu mislil Heidegger. A pomislimo – če bomo le hodili po svetiščih pora-
be in se zadovoljevali z nakupovanjem, »ne bomo nikoli izvedeli, kaj je za-
res orodnost orodnega«. Če so ti prazni prostori in blago namenjeni zgolj
suhi služnosti, ki postane vsakdanja, še več – po svojem bistvu je prazna –,
pa pravo (ideološko) orodnost tega orodnega lahko zares vidimo prek tak-
delstva k dominaciji industrije (modernizacija = industrializacija), je zdaj
aktualen prehod od industrije k dominaciji storitev in informacij – proces
ekonomske postmodernizacije, tj. informatizacije. Osrednja vloga pripada
vednosti, informaciji, afektu in komunikaciji. Prehajamo od fordističnega
k toyotističnemu modelu – prva strukturna sprememba med tema modelo-
ma vključuje sistem komunikacije med proizvodnjo in potrošnjo blaga. Po-
membno postane komunikacijsko (povratno) kroženje od potrošnje k pro-
izvodnji. Ideal toyotizma je nenehno in neposredno komuniciranje med
načrtovanjem proizvodnje in trgi (blago ni proizvedeno vnaprej za skla-
dišče, temveč v skrajnem primeru šele po potrošnikovi odločitvi in naku-
pu). Tako na vseh družbenih nivojih, tudi na področju kulturnih in ume-
tniških praks, obstaja močna težnja k nenehni interaktivnosti in hitri ko-
munikaciji med potrošnjo in proizvodnjo. Ta princip ustreza modelu raču-
nalnika in določa afektivno delo človeškega stika in interakcije. Če je tudi
zabavna industrija osredotočena na ustvarjanje in manipulacijo afektov, je
vendar absolutno zavezana industrijski proizvodnji (z vsemi pripadajočimi
simptomi – standardizacija, shematizacija, psevdoindividualizacija, homo-
genizacija, klišejskost itd.). Umetniški posegi v družbeni prostor (kot kaže
primer Sedlačkove prakse) pa zato v takšnem uniformističnem ozračju po-
nujajo tisto, kar je temu nasprotno – uporabljajo tehnike »naredi sam«,
prakticirajo recikliranje blaga, s katerega nenasitno konzumacijo težimo k
zatrpanosti, predlagajo alternativne, inovativne rabe in življenjske prakse
ter prihajajo s pristnim stikom in pravo individualnostjo. S svojim delova-
njem te prakse poudarjajo primat uporabne vrednosti stvari, a še prej po-
udarjajo pomen in funkcijo nekaterih storitev oziroma delovanja nasploh.
Sedlačkovi objekti in delo vsekakor niso blago – kulturi simulakra in druž-
bi spektakla pripadajo kot njuna druga, »nepološčena« plat, torej tista, ki
se sicer vse bolj umika, prikriva in je v vseh drugih družbenih segmentih
pravzaprav zares že postala nevidna. Prikazuje se kot tisto, kar ni prazno,
poblagovljeno in »industrializirano«, temveč je tisto, kar se v tej kulturni
poenotenosti izgublja – polno, meseno, individualno in ustvarjalno.
Morda se sliši predrzno, a ob tem se ponuja misel, da je danes spet ravno
umetnost tista, prek katere se razkriva »resnica«. Seveda se »Stvarno« v
umetniškem projektu danes realizira precej drugače, kot je o umetniškem
delu mislil Heidegger. A pomislimo – če bomo le hodili po svetiščih pora-
be in se zadovoljevali z nakupovanjem, »ne bomo nikoli izvedeli, kaj je za-
res orodnost orodnega«. Če so ti prazni prostori in blago namenjeni zgolj
suhi služnosti, ki postane vsakdanja, še več – po svojem bistvu je prazna –,
pa pravo (ideološko) orodnost tega orodnega lahko zares vidimo prek tak-
