Page 130 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 130
Transumetnost
ga bloka drezala družbo z bolečimi sorodnostmi političnih totalitarnih sis-
temov, še vedno podobno zmoti, kar le potrdi vzporednice med potrošni-
ško ideologijo in drugimi totalitarnimi ideologijami, obenem pa tudi raz-
krije očitno političnost na videz nepolitičnega potrošništva kot jedra po-
znokapitalističnega sistema. Nevidna ovojnica arkadijskega okolja za uži-
vanje je v momentu predrta in akcija tako po eni strani pokaže, da obstaja
tudi tisto, kar naj bi ostalo onstran, kot prav tako pokaže, da je potrošniški
prostor jasno politično totalitarno strukturiran, zaradi česar ne prenese pe-
netracije drugih politično-ideoloških vetrov.
Poraba je za Baumana povezana s čezmerno individualizacijo, moralno
indiferentnostjo in uničenjem kritičnega potenciala, ki so ga v prejšnjih
zgodovinskih obdobjih zagotavljali posamezniki z občutkom moralne od-
govornosti, združeni v javni sferi. Sodobna svetišča porabe, kot so velebla-
govnice, supermarketi in nakupovalna središča, uničujejo sodobno družbo
in ponujajo lažen občutek pripadnosti, ki nima nič skupnega z občutkom
moralne odgovornosti. Sedlaček je leta 2006 s projektom Žicar sunil v srž
tega problema. Sam pravi, da je »opazil, da so prostori, ki so prevzeli vlogo
mestnih središč, izključujoči. Kljub temu da so nadomestili zgodovinska
mestna središča, niso popolnoma prevzeli funkcije odprtega javnega pro-
stora, ki je namenjen vsem. Hitro opaziš, da v njih ni brezdomcev, beračev,
ki postajajo vedno večji družbeni problem«.29 Robot za socialno ogrožene
se je podal na »žicanje« v ljubljanski Citypark in na japonske ulice. Leta
2007 je Sedlaček projekt še nadgradil (Rent a Žicar) in Žicarja posodil lju-
bljanskim brezdomcem za »žicanje« v prostorih BTC, kamor sami sicer
nimajo vstopa in kjer jim ni dovoljena niti prodaja lastnega časopisa Kralji
ulic, ki je bil ustanovljen ravno kot alternativa neposrednemu »žicanju«.
Pa vendar je Sedlaček »svetost« potrošniških krajev »oskrunil« že s
parazitiranjem v sklopu projekta Zanka (Loop, 2004). Paviljon, narejen po
principu »bricolage« iz tiskanih reklamnih materialov, pa tudi telefon-
skih kartic, vrečk, radioamaterskih komponent in »drugih embalaž, ki jih
lahko najdemo v vsakem slovenskem domu,«30 je bil postavljen kot para-
zit v nakupovalnem središču BTC ob velikanski reklamni tabli z napisom
»To je moje mesto«. V objektu je bilo mogoče bivati in ob tem prisluško-
vati pogovorom prek mobilnih telefonov, pa tudi pogovorom policistov, ta-
ksistov, reševalcev in radioamaterjev, ki predstavljajo »hrup mesta«. Ko-
29 Polona Tratnik, »Brkljanje, ki sproti rešuje probleme. Pogovor s Sašem Sedlačkom«, v: Ma-
ska, letn./vol. XXIV, št./no. 119–120, zima/winter 2009 (Strategije proti zankam nadzora – ne-
kaj ljudi in trenutkov taktične resničnosti), 18.
30 Glej:, 30. 1. 2009.
ga bloka drezala družbo z bolečimi sorodnostmi političnih totalitarnih sis-
temov, še vedno podobno zmoti, kar le potrdi vzporednice med potrošni-
ško ideologijo in drugimi totalitarnimi ideologijami, obenem pa tudi raz-
krije očitno političnost na videz nepolitičnega potrošništva kot jedra po-
znokapitalističnega sistema. Nevidna ovojnica arkadijskega okolja za uži-
vanje je v momentu predrta in akcija tako po eni strani pokaže, da obstaja
tudi tisto, kar naj bi ostalo onstran, kot prav tako pokaže, da je potrošniški
prostor jasno politično totalitarno strukturiran, zaradi česar ne prenese pe-
netracije drugih politično-ideoloških vetrov.
Poraba je za Baumana povezana s čezmerno individualizacijo, moralno
indiferentnostjo in uničenjem kritičnega potenciala, ki so ga v prejšnjih
zgodovinskih obdobjih zagotavljali posamezniki z občutkom moralne od-
govornosti, združeni v javni sferi. Sodobna svetišča porabe, kot so velebla-
govnice, supermarketi in nakupovalna središča, uničujejo sodobno družbo
in ponujajo lažen občutek pripadnosti, ki nima nič skupnega z občutkom
moralne odgovornosti. Sedlaček je leta 2006 s projektom Žicar sunil v srž
tega problema. Sam pravi, da je »opazil, da so prostori, ki so prevzeli vlogo
mestnih središč, izključujoči. Kljub temu da so nadomestili zgodovinska
mestna središča, niso popolnoma prevzeli funkcije odprtega javnega pro-
stora, ki je namenjen vsem. Hitro opaziš, da v njih ni brezdomcev, beračev,
ki postajajo vedno večji družbeni problem«.29 Robot za socialno ogrožene
se je podal na »žicanje« v ljubljanski Citypark in na japonske ulice. Leta
2007 je Sedlaček projekt še nadgradil (Rent a Žicar) in Žicarja posodil lju-
bljanskim brezdomcem za »žicanje« v prostorih BTC, kamor sami sicer
nimajo vstopa in kjer jim ni dovoljena niti prodaja lastnega časopisa Kralji
ulic, ki je bil ustanovljen ravno kot alternativa neposrednemu »žicanju«.
Pa vendar je Sedlaček »svetost« potrošniških krajev »oskrunil« že s
parazitiranjem v sklopu projekta Zanka (Loop, 2004). Paviljon, narejen po
principu »bricolage« iz tiskanih reklamnih materialov, pa tudi telefon-
skih kartic, vrečk, radioamaterskih komponent in »drugih embalaž, ki jih
lahko najdemo v vsakem slovenskem domu,«30 je bil postavljen kot para-
zit v nakupovalnem središču BTC ob velikanski reklamni tabli z napisom
»To je moje mesto«. V objektu je bilo mogoče bivati in ob tem prisluško-
vati pogovorom prek mobilnih telefonov, pa tudi pogovorom policistov, ta-
ksistov, reševalcev in radioamaterjev, ki predstavljajo »hrup mesta«. Ko-
29 Polona Tratnik, »Brkljanje, ki sproti rešuje probleme. Pogovor s Sašem Sedlačkom«, v: Ma-
ska, letn./vol. XXIV, št./no. 119–120, zima/winter 2009 (Strategije proti zankam nadzora – ne-
kaj ljudi in trenutkov taktične resničnosti), 18.
30 Glej:
