Page 72 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 72
Zdaj pa zamenjajmo optiko in spremenimo prizorišče.
Stanko Busar inkriminiranega poziva namreč ni izrekel ne
pred zidarji, ne pred pečarji in ne pred mizarji, nego pred
poslanci v slovenski skupščini.
Drži, populistični truizem, da več ko govoriš, manj na-
rediš, bi se na neki način ali do neke mere lahko nanašal
tudi na njih: če bi namreč manj prihajali za govorniški oder,
pa namesto tega v poslanskih klopeh toliko pridneje dviga-
li roke in sprejemali zakone, bi lahko rekli, da so malo go-
vorili, pa veliko naredili. Tu pa nastopi manjša težava: kaj
ni delo poslancev prav govorjenje? Kaj ni prav skupščina ti-
sti privilegirani prostor, kjer govorjenje šteje kot delo, celo
kot privilegirana oblika dela? Kaj poslanci ne dobijo na klo-
pi tistih gromozanskih kupov papirja prav zato, da povedo,
kaj o njih mislijo, s čim se strinjajo in s čim ne? In kaj ni šele
od tega, kaj in koliko bodo poslanci govorili, odvisno njiho-
vo dviganje rok, torej tisto, kar naj bi po Buserju res šele bilo
delo? Problem seveda lahko in celo moramo zastaviti dru-
gače kot le skupek vprašanj, namreč kot antinomijo. Naj-
prej obe tezi:
1. Če naj bodo skupščinske odločitve kvalitetne, potem
jih je potrebno natanko in podrobno prediskutirati, torej o
njih govoriti.
2. Če naj bodo skupščinske odločitve hitre in učinkovi-
te, potem ne smemo zapravljati časa z diskutiranjem oz. go-
voričenjem?
Toda, ali je hitra odločitev res tudi že učinkovita? Ne-
dvomno je učinkovita, če je njen namen takoj in čimprej
spremeniti obstoječe stanje. Toda, čemu bi sploh hoteli spre-
minjati obstoječe stanje, ako bi obstoječe stanje ne bilo sla-
bo, morda celo nevzdržno? In če gre res za to, namreč za to,
da spremenimo slabo, celo nevzdržno stanje, potem učinko-
vita rešitev ni tista, ki naj hitro, po možnosti čimprej spre-
Stanko Busar inkriminiranega poziva namreč ni izrekel ne
pred zidarji, ne pred pečarji in ne pred mizarji, nego pred
poslanci v slovenski skupščini.
Drži, populistični truizem, da več ko govoriš, manj na-
rediš, bi se na neki način ali do neke mere lahko nanašal
tudi na njih: če bi namreč manj prihajali za govorniški oder,
pa namesto tega v poslanskih klopeh toliko pridneje dviga-
li roke in sprejemali zakone, bi lahko rekli, da so malo go-
vorili, pa veliko naredili. Tu pa nastopi manjša težava: kaj
ni delo poslancev prav govorjenje? Kaj ni prav skupščina ti-
sti privilegirani prostor, kjer govorjenje šteje kot delo, celo
kot privilegirana oblika dela? Kaj poslanci ne dobijo na klo-
pi tistih gromozanskih kupov papirja prav zato, da povedo,
kaj o njih mislijo, s čim se strinjajo in s čim ne? In kaj ni šele
od tega, kaj in koliko bodo poslanci govorili, odvisno njiho-
vo dviganje rok, torej tisto, kar naj bi po Buserju res šele bilo
delo? Problem seveda lahko in celo moramo zastaviti dru-
gače kot le skupek vprašanj, namreč kot antinomijo. Naj-
prej obe tezi:
1. Če naj bodo skupščinske odločitve kvalitetne, potem
jih je potrebno natanko in podrobno prediskutirati, torej o
njih govoriti.
2. Če naj bodo skupščinske odločitve hitre in učinkovi-
te, potem ne smemo zapravljati časa z diskutiranjem oz. go-
voričenjem?
Toda, ali je hitra odločitev res tudi že učinkovita? Ne-
dvomno je učinkovita, če je njen namen takoj in čimprej
spremeniti obstoječe stanje. Toda, čemu bi sploh hoteli spre-
minjati obstoječe stanje, ako bi obstoječe stanje ne bilo sla-
bo, morda celo nevzdržno? In če gre res za to, namreč za to,
da spremenimo slabo, celo nevzdržno stanje, potem učinko-
vita rešitev ni tista, ki naj hitro, po možnosti čimprej spre-
