Page 76 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 76
se mu ponavadi pravi blok opozicije, preblizu ali preveč v
živo dotakne problema, ki je vitalen za Demosove interese
– poudarjam, za Demosove interese, ne za interese »sloven-
skega naroda«, ki naj bi mu Demos pokončno in zvesto slu-
žil – potem tisti, ki daje besedo, poslancu besedo pač vza-
me! Preprosto kot pasulj, le modalitete se lahko malce razli-
kujejo: lahko tuli iz poslanskih klopi, lahko tolče po govor-
niškem pultu, lahko pa pojec1java tudi kar z mesta tistega,
ki daje besedo, (kar preprosto dokazuje, da za tistega, ki daje
besedo, ni nujno, da bi se na besede tudi spoznal). S tem smo
po poli rešili včerajšnjo antinomijo. Drugi del rešitve pa mo-
ramo iskati v nadvse nenavadnem, predvsem pa nadvse upo-
rabnem dejstvu, da besedo lahko damo tudi še drugače. Re-
čemo namreč lahko:
Dajem ti besedo, da bom storil to in to. Po domače se tej ope-
raciji pravi, nekomu (ne)kaj obljubiti, njen namen pa ni v
tem, da bi oni, kateremu je bila beseda dana, pričel govoriti,
tako kot v prvem primeru, temveč v tem, da oni, ki je bese-
do dal, besedo – obljubo – tudi izpolni.
Pa je praktičnemu poslušalcu to kajpak več kot kazno.
Kako pa je z drugo platjo tovrstnega dajanja besede, je bese-
do tudi v tem primeru mogoče vzeti?
Težava se zdi občutna, kajti če sem nekomu dal besedo,
da bom ob petih prišel na sestanek, kako naj jo vzamem?
Predvsem pa komu?
Jezik se tu ponovno izkaže s svojo demokratičnostjo in
mi dovoli, da besedo ne le vzamem, temveč jo vzamem na-
zaj.
Toda, kaj sploh pomeni vzeti besedo nazaj? Nazaj lah-
ko vzamem, če naj se vrnem k začetnemu primeru, liziko,
ki sem jo dal enemu od otrok, nazaj lahko vzamem denar,
ki sem ga bil posodil, toda besedo, kako naj vzamem nazaj
besedo? Beseda ni pač nič materialnega, kar bi bilo mogoče
živo dotakne problema, ki je vitalen za Demosove interese
– poudarjam, za Demosove interese, ne za interese »sloven-
skega naroda«, ki naj bi mu Demos pokončno in zvesto slu-
žil – potem tisti, ki daje besedo, poslancu besedo pač vza-
me! Preprosto kot pasulj, le modalitete se lahko malce razli-
kujejo: lahko tuli iz poslanskih klopi, lahko tolče po govor-
niškem pultu, lahko pa pojec1java tudi kar z mesta tistega,
ki daje besedo, (kar preprosto dokazuje, da za tistega, ki daje
besedo, ni nujno, da bi se na besede tudi spoznal). S tem smo
po poli rešili včerajšnjo antinomijo. Drugi del rešitve pa mo-
ramo iskati v nadvse nenavadnem, predvsem pa nadvse upo-
rabnem dejstvu, da besedo lahko damo tudi še drugače. Re-
čemo namreč lahko:
Dajem ti besedo, da bom storil to in to. Po domače se tej ope-
raciji pravi, nekomu (ne)kaj obljubiti, njen namen pa ni v
tem, da bi oni, kateremu je bila beseda dana, pričel govoriti,
tako kot v prvem primeru, temveč v tem, da oni, ki je bese-
do dal, besedo – obljubo – tudi izpolni.
Pa je praktičnemu poslušalcu to kajpak več kot kazno.
Kako pa je z drugo platjo tovrstnega dajanja besede, je bese-
do tudi v tem primeru mogoče vzeti?
Težava se zdi občutna, kajti če sem nekomu dal besedo,
da bom ob petih prišel na sestanek, kako naj jo vzamem?
Predvsem pa komu?
Jezik se tu ponovno izkaže s svojo demokratičnostjo in
mi dovoli, da besedo ne le vzamem, temveč jo vzamem na-
zaj.
Toda, kaj sploh pomeni vzeti besedo nazaj? Nazaj lah-
ko vzamem, če naj se vrnem k začetnemu primeru, liziko,
ki sem jo dal enemu od otrok, nazaj lahko vzamem denar,
ki sem ga bil posodil, toda besedo, kako naj vzamem nazaj
besedo? Beseda ni pač nič materialnega, kar bi bilo mogoče
