Page 77 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 77
ojati in vračati: ko je bila izrečena, je bila tudi slišana, in
zato ni prav nikakršne možnosti, da bi jo vzeli nazaj.
Sicer pa sploh ne gre za to – ali pa morda za še več kot to.
»Vzeti besedo nazaj« je nekakšna blažja, milejša oblika
opravičila. Če komu, po možnosti pred številno publiko, re-
čemo, na primer: Prejemal si podkupnino, pa se kasneje izka-
že, da bodisi ni prejemal podkupnine bodisi ni bil tisti, ki
jo je prejemal, se mu lahko opravičimo tudi tako, da reče-
mo: Vzamem besedo nazaj. Nerodno je le to, da bo potem, ko
je bila beseda izrečena, vedno ostal sum – pa čeprav le sum
–, ker sem človeka pač za nekaj sploh osumil: če sem ga za
kaj osumil, mora biti – iz takšnega ali drugačnega razloga –
suma pač vreden, torej sumljiv!
S tem pa smo rešili še drugi del včerajšnje antinomije: če
poslancu besede že ne vzameš, potem jo lahko (namreč svo-
jo besedo) še vedno – nekje v prihodnosti – »vzameš na-
zaj«. Kar z drugimi besedami pomeni, da ga lahko mirno
obtožiš tega in onega, v isti sapi pa poveš, da se boš v prime-
ru, da obtožbe niso utemeljene, opravičil.
Če pa imaš povrhu še srečo in si obenem tudi tisti, ki daje
besedo, si seveda lahko brez škode privoščiš najučinkovitejšo
kombinacijo obeh mehanik: poslance nečesa obtožiš, jim
daš besedo, da boš besedo vzel nazaj, če se bodo obtožbe iz-
kazale za neutemeljene, samim poslancem pa ne daš besede,
da bi neutemeljenost obtožb sploh lahko dokazali!
Te učinkovite kombinacije se je na zadnjem zasedanju
mestne skupščine domislil ljubljanski župan Jože Strgar, in
ker je šlo v njegovem primeru, kot je dejal, za ogrožanje De-
mosove vladavine, lahko ta hortikulturni domislek verjetno
kmalu pričakujemo tudi na republiški ravni.
zato ni prav nikakršne možnosti, da bi jo vzeli nazaj.
Sicer pa sploh ne gre za to – ali pa morda za še več kot to.
»Vzeti besedo nazaj« je nekakšna blažja, milejša oblika
opravičila. Če komu, po možnosti pred številno publiko, re-
čemo, na primer: Prejemal si podkupnino, pa se kasneje izka-
že, da bodisi ni prejemal podkupnine bodisi ni bil tisti, ki
jo je prejemal, se mu lahko opravičimo tudi tako, da reče-
mo: Vzamem besedo nazaj. Nerodno je le to, da bo potem, ko
je bila beseda izrečena, vedno ostal sum – pa čeprav le sum
–, ker sem človeka pač za nekaj sploh osumil: če sem ga za
kaj osumil, mora biti – iz takšnega ali drugačnega razloga –
suma pač vreden, torej sumljiv!
S tem pa smo rešili še drugi del včerajšnje antinomije: če
poslancu besede že ne vzameš, potem jo lahko (namreč svo-
jo besedo) še vedno – nekje v prihodnosti – »vzameš na-
zaj«. Kar z drugimi besedami pomeni, da ga lahko mirno
obtožiš tega in onega, v isti sapi pa poveš, da se boš v prime-
ru, da obtožbe niso utemeljene, opravičil.
Če pa imaš povrhu še srečo in si obenem tudi tisti, ki daje
besedo, si seveda lahko brez škode privoščiš najučinkovitejšo
kombinacijo obeh mehanik: poslance nečesa obtožiš, jim
daš besedo, da boš besedo vzel nazaj, če se bodo obtožbe iz-
kazale za neutemeljene, samim poslancem pa ne daš besede,
da bi neutemeljenost obtožb sploh lahko dokazali!
Te učinkovite kombinacije se je na zadnjem zasedanju
mestne skupščine domislil ljubljanski župan Jože Strgar, in
ker je šlo v njegovem primeru, kot je dejal, za ogrožanje De-
mosove vladavine, lahko ta hortikulturni domislek verjetno
kmalu pričakujemo tudi na republiški ravni.
