Page 68 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 68
In vendar zalivske vojne na nivoju realnosti, realnosti
spopada, v tistem trenutku sploh še ni bilo; bila je le njena
anticipacija, ki je omogočala njeno fiktivno strukturacijo.
Prav odsotnost spopada, vakuum, ki dopušča še vse opci-
je in pušča odprte še vse možnosti, prazen prostor, ki zahte-
va množico interpretacij prav zato, da bi ne bil tako nezno-
sno prazen, je bil tisti, ki je omogočil »Zalivsko vojno« kot
nadaljevanko, večjo od realnosti in neodvisno od realnosti.
Potrditev te hipo teze nam je ponudila kar zalivska vojna
sama, tokrat kot dogajanje v realnosti. Ko se je spopad zares
začel, se je namreč izkazalo, da »Zalivska vojna« na ravni
fikcije škodi zalivski vojni na ravni dogajanja v realnosti: po-
polno »pokrivanje« dogajanja na ravni realnosti (poročila
in napovedi o spopadih) se je namreč izkazalo za preveč re-
alno in premalo fiktivno. Z intervencijo cenzorjev vseh voj-
skujočih se strani, »friziranimi« poročili vojaških oblasti o
uspehih in izgubah ter hlinjenimi napovedmi bodočih voja-
ških akcij se je zalivska vojna spet dvignila na raven fikcije, le
na drugem nivoju; če je fiktivnost napovedi vedno nujnost,
ker realnost pač še ni nastopila, je fiktivnost poročil vedno
stvar realnosti: če je realnost preveč realna, je pač bolj varne-
je, če ostane kar fikcija.
In prav v tem neznatnem razkoraku med nujnostjo fikci-
je in fikcijo realnosti se očitno rojeva zgodovina: še preden
se je dobro začela, je zalivska vojna že postala zgodovinska,
in še preden se je končala, je postala stvar zgodovine: v ta-
istem programu CNN, ki je poročal o dogajanju v zalivski
vojni, smo namreč že lahko videli tudi ameriške srednješol-
ce, kako odgovarjajo na vprašanja o bistvu in pomenu zali-
vske vojne.
spopada, v tistem trenutku sploh še ni bilo; bila je le njena
anticipacija, ki je omogočala njeno fiktivno strukturacijo.
Prav odsotnost spopada, vakuum, ki dopušča še vse opci-
je in pušča odprte še vse možnosti, prazen prostor, ki zahte-
va množico interpretacij prav zato, da bi ne bil tako nezno-
sno prazen, je bil tisti, ki je omogočil »Zalivsko vojno« kot
nadaljevanko, večjo od realnosti in neodvisno od realnosti.
Potrditev te hipo teze nam je ponudila kar zalivska vojna
sama, tokrat kot dogajanje v realnosti. Ko se je spopad zares
začel, se je namreč izkazalo, da »Zalivska vojna« na ravni
fikcije škodi zalivski vojni na ravni dogajanja v realnosti: po-
polno »pokrivanje« dogajanja na ravni realnosti (poročila
in napovedi o spopadih) se je namreč izkazalo za preveč re-
alno in premalo fiktivno. Z intervencijo cenzorjev vseh voj-
skujočih se strani, »friziranimi« poročili vojaških oblasti o
uspehih in izgubah ter hlinjenimi napovedmi bodočih voja-
ških akcij se je zalivska vojna spet dvignila na raven fikcije, le
na drugem nivoju; če je fiktivnost napovedi vedno nujnost,
ker realnost pač še ni nastopila, je fiktivnost poročil vedno
stvar realnosti: če je realnost preveč realna, je pač bolj varne-
je, če ostane kar fikcija.
In prav v tem neznatnem razkoraku med nujnostjo fikci-
je in fikcijo realnosti se očitno rojeva zgodovina: še preden
se je dobro začela, je zalivska vojna že postala zgodovinska,
in še preden se je končala, je postala stvar zgodovine: v ta-
istem programu CNN, ki je poročal o dogajanju v zalivski
vojni, smo namreč že lahko videli tudi ameriške srednješol-
ce, kako odgovarjajo na vprašanja o bistvu in pomenu zali-
vske vojne.
