Page 75 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 75
i, vzeti, vrniti,
odstopiti ali o neznosni
demokratičnosti
jezika
Radio Študent
6. II. 1991
Da, jezik je preveč demokratična institucija. Recimo, da imate dva otroka, pa le eno li-
ziko. Kako boste potolažili tistega otroka, ki je ostal brez lizike? Rekli mu boste – oblju-
bili –, da bo liziko, še veliko večjo od te, ki jo je danes dobil njegov brat, dobil jutri. S tem
mu boste liziko dali tako rekoč vnaprej, ne da bi jo sploh imeli!
Pa to še ni vse! Eno liziko lahko date le enkrat, ali natančneje, ko kaj date fizično, »ma-
terialno«, lahko date le enkrat; ko ste stvar enkrat dali, je nimate več in je potemtakem
ne morete več dati!
Kaj tako trivialno banalnega se vam z jezikom seveda ne more pripetiti. Besedo, na pri-
mer, lahko date kar dvakrat.
Najprej date lahko besedo, če ste tisti, ki daje besedo, kar z drugimi besedami pome-
ni, da vas morajo oni, katerim naj bi besedo dajali, prepoznati kot tistega, ki daje besedo.
In ker nadaljujemo včerajšnjo zgodbo, bomo vzeli nazorno konkretni primer: tisti, ki daje
besedo, je na primer predsednik skupščine ali predsednik družbeno-političnega zbora ali
kateri od predsednikov preostalih dveh zborov.
Če kdo besedo lahko da, to seveda pomeni tudi, da je prav tako lahko ne da, s čimer se
že bližamo rešitvi antinomije iz včerajšnje oddaje: če namreč tisti, ki daje besedo, na pri-
mer oceni, da zmanjkuje časa, da je zasedanje že tako in tako predolgo, da so bile obde-
lane že vse teme, ali da so govorili že vsi, za katere je pričakovati, da bi imeli kaj povedati,
se, v skladu s svojo kompetenco tistega, ki daje besedo, lahko odloči, da besede pač ne da.
Pa to seveda še ni najhujše: tisti, ki daje besedo, jo kajpak lahko tudi jemlje, sicer bi nje-
gova kvaliteta tistega, ki daje besedo, ne imela prave teže. Kako in kdaj to poteka, so nam
gospodje iz okrilja Demosa že večkrat demonstrirali: ako se poslanec iz nasprotnega bloka,
odstopiti ali o neznosni
demokratičnosti
jezika
Radio Študent
6. II. 1991
Da, jezik je preveč demokratična institucija. Recimo, da imate dva otroka, pa le eno li-
ziko. Kako boste potolažili tistega otroka, ki je ostal brez lizike? Rekli mu boste – oblju-
bili –, da bo liziko, še veliko večjo od te, ki jo je danes dobil njegov brat, dobil jutri. S tem
mu boste liziko dali tako rekoč vnaprej, ne da bi jo sploh imeli!
Pa to še ni vse! Eno liziko lahko date le enkrat, ali natančneje, ko kaj date fizično, »ma-
terialno«, lahko date le enkrat; ko ste stvar enkrat dali, je nimate več in je potemtakem
ne morete več dati!
Kaj tako trivialno banalnega se vam z jezikom seveda ne more pripetiti. Besedo, na pri-
mer, lahko date kar dvakrat.
Najprej date lahko besedo, če ste tisti, ki daje besedo, kar z drugimi besedami pome-
ni, da vas morajo oni, katerim naj bi besedo dajali, prepoznati kot tistega, ki daje besedo.
In ker nadaljujemo včerajšnjo zgodbo, bomo vzeli nazorno konkretni primer: tisti, ki daje
besedo, je na primer predsednik skupščine ali predsednik družbeno-političnega zbora ali
kateri od predsednikov preostalih dveh zborov.
Če kdo besedo lahko da, to seveda pomeni tudi, da je prav tako lahko ne da, s čimer se
že bližamo rešitvi antinomije iz včerajšnje oddaje: če namreč tisti, ki daje besedo, na pri-
mer oceni, da zmanjkuje časa, da je zasedanje že tako in tako predolgo, da so bile obde-
lane že vse teme, ali da so govorili že vsi, za katere je pričakovati, da bi imeli kaj povedati,
se, v skladu s svojo kompetenco tistega, ki daje besedo, lahko odloči, da besede pač ne da.
Pa to seveda še ni najhujše: tisti, ki daje besedo, jo kajpak lahko tudi jemlje, sicer bi nje-
gova kvaliteta tistega, ki daje besedo, ne imela prave teže. Kako in kdaj to poteka, so nam
gospodje iz okrilja Demosa že večkrat demonstrirali: ako se poslanec iz nasprotnega bloka,
