Page 71 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 71
nosni paradoks
skupščinskega
odločanja
Radio Študent
5. II. 1991
Če človek šari preširoko in na veliko opleta z rokami, si bo bržas res dosti prigrabil, pa bo
raznorodnost prigrabljenega tolikšna, da z uplenjeno šaro ne bo več vedel kaj početi in bo
pritikal en konec na drugega, drugega na tretjega, vmes poskusil, če tretji ne sodi morda bolj
na prvega kot na drugega, pri tem pa se nasladno veselil kompleksne slike, ki da jo je ustva-
ril o obravnavani stvari – na primer o razmerah v Srbiji, če naj ostanemo kar pri včerajšnjem
Joculatorju. Klen, torej povprečno bister Slovenec, ki so mu blizu reki in pregovori, bi za ta-
kšno gledanje rekel, da zaradi gozda ne vidi dreves, ker pa se očitno sučemo v domeni prosto-
časnih ročnih aktivnosti, kar povejmo, da se takšnemu artefaktu pravi skrpanka. Problem
skrpanke je prav v tem, da je skrpanka, torej v tem, da se prav zato, ker je skrpana iz tako ra-
znorodnih krp, ne ukvarja z vsako krpo posebej: če bi se, bi ne bila skrpanka, ali z drugimi
besedami, skrpanko narediš takrat, ko ti zmanjka štofa, pa ne veš, kam bi z odpadki.
Podpisani se bo v svojem prispevku torej raje ravnal po teoretsko konsistentnejšem vo-
dilu enega od naj trdnejših členov Demosa, Zelenih Slovenije: »Razmišljaj globalno, de-
luj lokalno,« in se lotil le enega od njenih članov, ali še bolj lokalno, le njegove izjave na
zadnjem zasedanju slovenske skupščine: Takole je dejal Stanko Buser: Manj bomo govori-
li, več bomo naredili!
Na prvi pogled se zdi, da izjava sicer vsebuje nekaj soli: če si na primer šlosar, pa vsesko-
zi le govoriš, ni upati, da bo izpod tvojih rok prišlo karkoli, s čimer bi se šlosar lahko pona-
šal. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za zidarje, pečarje, mizarje, vsak priden Slovenec,
ki nekaj da na svoje nacionalno poreklo, pa bi listo lahko brez dvoma ponosno podaljšal.
skupščinskega
odločanja
Radio Študent
5. II. 1991
Če človek šari preširoko in na veliko opleta z rokami, si bo bržas res dosti prigrabil, pa bo
raznorodnost prigrabljenega tolikšna, da z uplenjeno šaro ne bo več vedel kaj početi in bo
pritikal en konec na drugega, drugega na tretjega, vmes poskusil, če tretji ne sodi morda bolj
na prvega kot na drugega, pri tem pa se nasladno veselil kompleksne slike, ki da jo je ustva-
ril o obravnavani stvari – na primer o razmerah v Srbiji, če naj ostanemo kar pri včerajšnjem
Joculatorju. Klen, torej povprečno bister Slovenec, ki so mu blizu reki in pregovori, bi za ta-
kšno gledanje rekel, da zaradi gozda ne vidi dreves, ker pa se očitno sučemo v domeni prosto-
časnih ročnih aktivnosti, kar povejmo, da se takšnemu artefaktu pravi skrpanka. Problem
skrpanke je prav v tem, da je skrpanka, torej v tem, da se prav zato, ker je skrpana iz tako ra-
znorodnih krp, ne ukvarja z vsako krpo posebej: če bi se, bi ne bila skrpanka, ali z drugimi
besedami, skrpanko narediš takrat, ko ti zmanjka štofa, pa ne veš, kam bi z odpadki.
Podpisani se bo v svojem prispevku torej raje ravnal po teoretsko konsistentnejšem vo-
dilu enega od naj trdnejših členov Demosa, Zelenih Slovenije: »Razmišljaj globalno, de-
luj lokalno,« in se lotil le enega od njenih članov, ali še bolj lokalno, le njegove izjave na
zadnjem zasedanju slovenske skupščine: Takole je dejal Stanko Buser: Manj bomo govori-
li, več bomo naredili!
Na prvi pogled se zdi, da izjava sicer vsebuje nekaj soli: če si na primer šlosar, pa vsesko-
zi le govoriš, ni upati, da bo izpod tvojih rok prišlo karkoli, s čimer bi se šlosar lahko pona-
šal. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za zidarje, pečarje, mizarje, vsak priden Slovenec,
ki nekaj da na svoje nacionalno poreklo, pa bi listo lahko brez dvoma ponosno podaljšal.
