Page 66 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1

aška gruda nekako še lahko ločita po tem, da ležita vsa-
ka na svoji strani slovensko-hrvaške meje, po čem drugem se
lahko slovenska brazda loči od hrvaške kot prav po tem, da
je brazda na slovenski, in ne hrvaški grudi. Kar z drugimi
besedami povedano pomeni (če je to res še potrebno pove-
dati), da je brazda kot nacionalna kategorija nekaj neskonč-
no abotnega.

Ko pa vas končno slovenska gruda s trpečim glasom
povabi k nakupu obveznic Republike Slovenije, potem
to ni več samo stvar slabega okusa, temveč tiste stopnje
nacional(istič)ne blaznosti, ko beseda slovenski zgubi sleher-
no zvezo z realnostjo.

To je namreč tista faza, ko postane pridevnik sloven-
ski tako preobremenjen z raznovrstnostjo (ne)smislov, da se
mora kot opisna kategorija zlomiti, in lahko deluje le še na
predkonceptualni, celo mitski ravni: beseda slovensko tako
ne opredeljuje več nečesa izven sebe, temveč postane sama
svoj predmet opredeljevanja. Kar nas pravzaprav ne bi smelo
čuditi: nova slovenska oblast, novo slovenstvo.

Lahko noč!

