Page 165 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 165
y Language
Studio City
17. VII. 1992
Dober večer!
Vsak vaški pepček ve, da nekatere stvari lahko povemo, spet druge pa pokažemo. Ta-
korekoč stvar obče vednosti je tudi, da vsega, kar lahko povemo, ne moremo pokazati, vse-
ga, kar lahko pokažemo, pa ne povedati. Če nam uspe povedati nekaj, za kar sicer velja, da
je le pokazijivo, to ne pomeni le, da suvereno obvladujemo jezik, temveč da smo tisto, kar
se je do tedaj le kazalo, uspeli prignati do pojma; če pa nam uspe nekaj, kar je sicer povsem
mogoče povedati, le (še) pokazati, potem smo ne le sestopili (ali pa padli) na predpojmov-
no raven, temveč smo se tudi nevarno približali meji, onkraj katere sporazumevanje izgu-
bi vse atribute civiliziranosti in zapade v najbolj grobo barbarstvo. Da bi nam kdo ne oči-
tal prelahkotnega šarjenja s kulturno pridobljenimi in privzgojenimi normami, naj razli-
ko, ki smo jo opredelili kot razliko med civiliziranostjo in barbarstvom, ilustriramo z ne-
kim temeljnim razcepom v slovenskem političnem diskurzu.
Takoj po imenovanju nove vlade, konec maja, je novi minister za šolstvo v intervjuju za
Delo rekel tudi tole: »Verjamem njegovim /Drnovškovim/ trditvam, da bomo delali tako,
da tisti, ki pride po volitvah /.../, ne bo prišel na pogorišče.« In kaj je posebnega na tej izjavi,
boste rekli? Nič, in prav v tem je njena vrednost! Vseskozi namreč ostaja na ravni diskur-
za, ali z drugimi besedami, t. i. objektivno realnost prevede v besede in jo tako subjektiv-
no verbalizirano (ali pa verbalno subjektivirano) – s samim dejanjem izjavljanja – ponov-
no objektivira, tako da jo postavi nazaj v svet. Zunajjezikovna realnost je skozi besede tako
(ponovno) prišla do same sebe, z ubesedeno realnostjo pa je mogoče veliko laže – pred-
vsem pa mnogo bolj spretno – »rokovati« kot z objektivno realnostjo samo (na sebi). Šol-
ski minister na primer pravi, da verjame Drnovškovim trditvam, da za seboj ne bo pustil
pogorišča. Pozornejši bralec ali poslušalec bo takoj opazil, da se izjava »za seboj ne bom
Studio City
17. VII. 1992
Dober večer!
Vsak vaški pepček ve, da nekatere stvari lahko povemo, spet druge pa pokažemo. Ta-
korekoč stvar obče vednosti je tudi, da vsega, kar lahko povemo, ne moremo pokazati, vse-
ga, kar lahko pokažemo, pa ne povedati. Če nam uspe povedati nekaj, za kar sicer velja, da
je le pokazijivo, to ne pomeni le, da suvereno obvladujemo jezik, temveč da smo tisto, kar
se je do tedaj le kazalo, uspeli prignati do pojma; če pa nam uspe nekaj, kar je sicer povsem
mogoče povedati, le (še) pokazati, potem smo ne le sestopili (ali pa padli) na predpojmov-
no raven, temveč smo se tudi nevarno približali meji, onkraj katere sporazumevanje izgu-
bi vse atribute civiliziranosti in zapade v najbolj grobo barbarstvo. Da bi nam kdo ne oči-
tal prelahkotnega šarjenja s kulturno pridobljenimi in privzgojenimi normami, naj razli-
ko, ki smo jo opredelili kot razliko med civiliziranostjo in barbarstvom, ilustriramo z ne-
kim temeljnim razcepom v slovenskem političnem diskurzu.
Takoj po imenovanju nove vlade, konec maja, je novi minister za šolstvo v intervjuju za
Delo rekel tudi tole: »Verjamem njegovim /Drnovškovim/ trditvam, da bomo delali tako,
da tisti, ki pride po volitvah /.../, ne bo prišel na pogorišče.« In kaj je posebnega na tej izjavi,
boste rekli? Nič, in prav v tem je njena vrednost! Vseskozi namreč ostaja na ravni diskur-
za, ali z drugimi besedami, t. i. objektivno realnost prevede v besede in jo tako subjektiv-
no verbalizirano (ali pa verbalno subjektivirano) – s samim dejanjem izjavljanja – ponov-
no objektivira, tako da jo postavi nazaj v svet. Zunajjezikovna realnost je skozi besede tako
(ponovno) prišla do same sebe, z ubesedeno realnostjo pa je mogoče veliko laže – pred-
vsem pa mnogo bolj spretno – »rokovati« kot z objektivno realnostjo samo (na sebi). Šol-
ski minister na primer pravi, da verjame Drnovškovim trditvam, da za seboj ne bo pustil
pogorišča. Pozornejši bralec ali poslušalec bo takoj opazil, da se izjava »za seboj ne bom
