Page 133 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 133
enska
predalpska
omejenost
Studio Ljubljana
27. XI. 1991
Dober večer!
Svet je urejen tudi takrat, ko se zdi, da je neurejen. Če se s prijateljem ali prijateljico
sprehajate po pozno jesenski Ljubljani, nastlani z odpadlim listjem, in pred seboj zagle-
date mogočno drevo, ki je izgubilo že prav vse liste, lahko svojemu spremljevalcu ali spre-
mljevalki mirne duše dahnete: »Glej, tudi hrast je že izgubil vse svoje liste,« četudi gre za
bukev ali kostanj; kraj, na katerem ste to rekli, bo vašemu spremljevalcu bržčas zadostoval,
da bo vsaj približno vedel, o čem govorite, način, kako ste to povedali, pa ga bo prav goto-
vo prepričal, da od njega ne pričakujete natančne idenifikacije ljubljanske flore, temveč le
izražate svoja občutja, na primer navdušenje nad značilno ljubljansko večerno meglico, ki
obdaja prazne krošnje mogočnih dreves. Na primer.
Seveda pa poznamo tudi zagatnejše primere, ko pravilna identifikacija objekta, o kate-
rem gre beseda, neposredno vpliva na pomen in smisel besedovanja.
V torkovem Delu smo tako na prvi strani, v članku o slovenski vladi, njeni zaupnici in
parlamentu, lahko prebrali tole: »O zahtevani razrešitvi ministrice za zdravstvo Katje
Boh in že predlagani razrešitvi njenega namestnika Franca Koširja pa je Peterle dejal, da
ne sodita v sklop širše rekonstrukcije vlade.«
Kdo in kaj je v slovenskem ministrstvu za zdravstvo Katja Boh, Slovencem verjetno ni
treba razlagati, kje v tem istem ministrstvu je mogoče najti Franca Koširja, pa je že težje
vprašanje. Seveda bi lahko preprosto zamahnili z roko, češ, novinar se je pač zmotil, in je
namesto Tone zapisal Franc Košir. Pa bi bil takšen odgovor banalno prekratek: če je na-
mreč zamenjava imena smiselna, ali z drugimi besedami, če z drugim imenom dobimo
tudi drugo osebo – ne le dolgočasen lapsus –, potem se pač moramo, ne le smemo, vpraša-
predalpska
omejenost
Studio Ljubljana
27. XI. 1991
Dober večer!
Svet je urejen tudi takrat, ko se zdi, da je neurejen. Če se s prijateljem ali prijateljico
sprehajate po pozno jesenski Ljubljani, nastlani z odpadlim listjem, in pred seboj zagle-
date mogočno drevo, ki je izgubilo že prav vse liste, lahko svojemu spremljevalcu ali spre-
mljevalki mirne duše dahnete: »Glej, tudi hrast je že izgubil vse svoje liste,« četudi gre za
bukev ali kostanj; kraj, na katerem ste to rekli, bo vašemu spremljevalcu bržčas zadostoval,
da bo vsaj približno vedel, o čem govorite, način, kako ste to povedali, pa ga bo prav goto-
vo prepričal, da od njega ne pričakujete natančne idenifikacije ljubljanske flore, temveč le
izražate svoja občutja, na primer navdušenje nad značilno ljubljansko večerno meglico, ki
obdaja prazne krošnje mogočnih dreves. Na primer.
Seveda pa poznamo tudi zagatnejše primere, ko pravilna identifikacija objekta, o kate-
rem gre beseda, neposredno vpliva na pomen in smisel besedovanja.
V torkovem Delu smo tako na prvi strani, v članku o slovenski vladi, njeni zaupnici in
parlamentu, lahko prebrali tole: »O zahtevani razrešitvi ministrice za zdravstvo Katje
Boh in že predlagani razrešitvi njenega namestnika Franca Koširja pa je Peterle dejal, da
ne sodita v sklop širše rekonstrukcije vlade.«
Kdo in kaj je v slovenskem ministrstvu za zdravstvo Katja Boh, Slovencem verjetno ni
treba razlagati, kje v tem istem ministrstvu je mogoče najti Franca Koširja, pa je že težje
vprašanje. Seveda bi lahko preprosto zamahnili z roko, češ, novinar se je pač zmotil, in je
namesto Tone zapisal Franc Košir. Pa bi bil takšen odgovor banalno prekratek: če je na-
mreč zamenjava imena smiselna, ali z drugimi besedami, če z drugim imenom dobimo
tudi drugo osebo – ne le dolgočasen lapsus –, potem se pač moramo, ne le smemo, vpraša-
