Page 50 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 50
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
vad, preferenc. Ko so kazni in nagrade nadzorovane s strani drugih, večina
otrok hoče in pričakuje navodila in odgovore od drugih in so tako demo-
tivirani za naravno iskanje pomena. Zato imamo danes še vedno celo ge-
neracijo, ki se uči za ocene in nagrade. Sistem vprašanj in razlage je teme-
ljil na vnaprej določenih pravilnih odgovorih in rezultatih. Za vsako spre-
tnost, ki jo v resnici osvojimo, pa je potrebno, da oblikujemo svoj lasten po-
men in lasten smisel ter to v svojih možganih organiziramo na svoj lasten
način. To je mogoče le, če imamo za to določeno množico ustvarjalnih pri-
ložnosti. Če pa so vse možnosti vnaprej določene, otroke oziroma učence
prikrajšamo za možnost narediti nekaj ustvarjalnega, kar je nujno za pravo
učenje. Na ta način jih potisnemo nazaj na nivo pomnjenja.
Nekako v začetku 80. let prejšnjega stoletja se začne potreba po spremem-
bi tega tovarniškega modela z opozarjanjem na neprimernost enoumja v po-
učevanju. Overly je tako opozarjal, da je šolanje slaba podpora učenju, ker
vztrajanje na učenju kot produktu oziroma učenju, usmerjenemu samo na
rezultat, ovira pomembno učenje, ki je povezano s kompleksnimi procesi,
kot sta raziskovanje in presoja. Šolanje pogosto razdeli učenje v predmete,
nadomešča naravno željo po učenju s kontrolo, naravno aktivnega otroka pa
postavlja za ure v strukture tekočega traku v oddelku, ignorira individualne
in kulturne razlike med otroki ter podcenjuje ali zanemarja učne možnosti
za učenje od drugih starejših in mlajših vrstnikov ter odraslih.9
Globalizacija in medkulturni dialog
Hkrati s tehnološkim razvojem prihaja v razvitem svetu do odpira-
nja novih trgov in meja, ki prispevajo k vse večji mobilnosti prebivalstva.
Ta sprememba zahteva ustvarjalno prilagajanje novo nastalim razmeram
in pogojem življenja v različnih jezikovnih in kulturnih sredinah. Vse to
pa po eni strani spet zahteva skrb za lastno identiteto in toleranco oziro-
ma spoštovanje drugačnosti po drugi strani. Oboje pa postaja osrednji cilj
in oboje je potrebno uravnovesiti tudi v procesu vzgoje in izobraževanja.
Medveš10 opozarja na nujnost sprememb na nivoju ciljev vzgoje, ki terja-
jo strpnost in sožitje, sposobnost znajti se v situacijah, ozaveščanje sebe in
drugih kot različnih in tako ustvarja možnosti sožitja v različnosti. Hkrati
opozarja tudi na potrebo po spremembi koncepta vzgoje in izobraževanja v
smeri vse večjega pomena procesa v primerjavi s produktom. Vse to prinaša
na področje izobraževanja nove izzive.
9 Overly, povzeto po: R. N Caine, G. Caine, n. d.
10 Zdenko Medveš, Pedagoška etika in koncept vzgoje (1. del), Sodobna pedagogika 42 (1991),
3–4, 101–107.
vad, preferenc. Ko so kazni in nagrade nadzorovane s strani drugih, večina
otrok hoče in pričakuje navodila in odgovore od drugih in so tako demo-
tivirani za naravno iskanje pomena. Zato imamo danes še vedno celo ge-
neracijo, ki se uči za ocene in nagrade. Sistem vprašanj in razlage je teme-
ljil na vnaprej določenih pravilnih odgovorih in rezultatih. Za vsako spre-
tnost, ki jo v resnici osvojimo, pa je potrebno, da oblikujemo svoj lasten po-
men in lasten smisel ter to v svojih možganih organiziramo na svoj lasten
način. To je mogoče le, če imamo za to določeno množico ustvarjalnih pri-
ložnosti. Če pa so vse možnosti vnaprej določene, otroke oziroma učence
prikrajšamo za možnost narediti nekaj ustvarjalnega, kar je nujno za pravo
učenje. Na ta način jih potisnemo nazaj na nivo pomnjenja.
Nekako v začetku 80. let prejšnjega stoletja se začne potreba po spremem-
bi tega tovarniškega modela z opozarjanjem na neprimernost enoumja v po-
učevanju. Overly je tako opozarjal, da je šolanje slaba podpora učenju, ker
vztrajanje na učenju kot produktu oziroma učenju, usmerjenemu samo na
rezultat, ovira pomembno učenje, ki je povezano s kompleksnimi procesi,
kot sta raziskovanje in presoja. Šolanje pogosto razdeli učenje v predmete,
nadomešča naravno željo po učenju s kontrolo, naravno aktivnega otroka pa
postavlja za ure v strukture tekočega traku v oddelku, ignorira individualne
in kulturne razlike med otroki ter podcenjuje ali zanemarja učne možnosti
za učenje od drugih starejših in mlajših vrstnikov ter odraslih.9
Globalizacija in medkulturni dialog
Hkrati s tehnološkim razvojem prihaja v razvitem svetu do odpira-
nja novih trgov in meja, ki prispevajo k vse večji mobilnosti prebivalstva.
Ta sprememba zahteva ustvarjalno prilagajanje novo nastalim razmeram
in pogojem življenja v različnih jezikovnih in kulturnih sredinah. Vse to
pa po eni strani spet zahteva skrb za lastno identiteto in toleranco oziro-
ma spoštovanje drugačnosti po drugi strani. Oboje pa postaja osrednji cilj
in oboje je potrebno uravnovesiti tudi v procesu vzgoje in izobraževanja.
Medveš10 opozarja na nujnost sprememb na nivoju ciljev vzgoje, ki terja-
jo strpnost in sožitje, sposobnost znajti se v situacijah, ozaveščanje sebe in
drugih kot različnih in tako ustvarja možnosti sožitja v različnosti. Hkrati
opozarja tudi na potrebo po spremembi koncepta vzgoje in izobraževanja v
smeri vse večjega pomena procesa v primerjavi s produktom. Vse to prinaša
na področje izobraževanja nove izzive.
9 Overly, povzeto po: R. N Caine, G. Caine, n. d.
10 Zdenko Medveš, Pedagoška etika in koncept vzgoje (1. del), Sodobna pedagogika 42 (1991),
3–4, 101–107.
