Page 48 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 48
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
Na pragu 21. stoletja se v razvitih družbah, ki pa kljub vsemu predsta-
vljajo manjšino človeštva, srečujemo s stalnimi, hitrimi in korenitimi spre-
membami, ki močno vplivajo na vse pore tega dela človeške družbe. Nobe-
lov nagrajenec na področju ekonomije dr. Fogel poudarja, da je podaljšanje
življenjske dobe ter zmanjševanje rodnosti v zadnjih štiridesetih letih večje
kot v štiritisočletni zgodovini človeštva.4
Od industrijskega modela izobraževanja k modelu
ustvarjalne delavnice oziroma ateljeju
Ena od poglavitnih nalog vzgoje in izobraževanja pri odzivih na stalne
spremembe je zanesljivo tudi zagotavljanje možnosti za vseživljenjsko izo-
braževanje. Po nekaterih predvidevanjih je okrog 75 odstotkov poklicev,
ki naj bi jih ljudje v razvitih družbah opravljali v drugi polovici 21. stole-
tja, danes še povsem neznanih.5 Takšno predvidevanje postavlja vzgoji in
izobraževanju v ospredje vprašanja »kaj in kako učiti za danes in za priho-
dnost«. Vse bolj postaja pomembno učenje za razvijanje uspešnega obvla-
dovanja problemov v neprestano spreminjajočih se življenjskih pogojih in
adaptacijskih sposobnosti na nove življenjske pogoje oziroma na situacije,
na predvidevanja sprememb in aktivno ter ustvarjalno soočanje z njimi. V
tem okviru je seveda nadvse pomembno razvijati tudi socialno zavest.
Johnson in Johnson6 menita, da so socialne spretnosti neposredno poveza-
ne z izgradnjo in vzdrževanjem trdnih odnosov ter psihičnega zdravja. Csi-
kszentmihaly navaja, »da moramo krepiti intuicijo, da bi predvideli spremem-
be še pred tem, ko se te pojavijo, empatijo, da bi razumeli tisto, kar ni mogoče
jasno izraziti, modrost, da bi videli povezavo med tistim, kar zgleda nepove-
zano, in ustvarjalnost, da bi odkrivali nove poti pri definiranju problemov ter
nova pravila, ki bodo omogočala, da jih prilagodimo nepričakovanemu«.7 Za
tako kompleksne cilje pa stari modeli vzgoje in izobraževanja, ki so temeljili na
transmisiji tradicionalnega znanja in vrednot ter na ideji izobraževalne insti-
tucije kot pripravljalnice za življenje, niso več primerni. Skupaj s spoznanjem,
da novi časi zahtevajo drugačne pristope k učenju, nastane tudi ideja o po-
trebi po preraščanju industrijskega modela vzgojno-izobraževalnih institucij.
4 Robert W. Fogel, Early Childhood Counts – A Programming Guide on Early Childhood Care for
Development, Washington 2000.
5 R. N. Caine, G. Caine, Making connections, Teaching and the human brain. Innovative learn-
ing publications, New York 1994.
6 David W. Johnson, Roger T. Johnson, Conflict resolution and peer mediation programs in ele-
mentary and secondary schools, Minnesota 1996, 459–506.
7 Mihaly Csikszentmihalyi, The evoking self: A psychology for the third millennium, New York
1993, 42.
Na pragu 21. stoletja se v razvitih družbah, ki pa kljub vsemu predsta-
vljajo manjšino človeštva, srečujemo s stalnimi, hitrimi in korenitimi spre-
membami, ki močno vplivajo na vse pore tega dela človeške družbe. Nobe-
lov nagrajenec na področju ekonomije dr. Fogel poudarja, da je podaljšanje
življenjske dobe ter zmanjševanje rodnosti v zadnjih štiridesetih letih večje
kot v štiritisočletni zgodovini človeštva.4
Od industrijskega modela izobraževanja k modelu
ustvarjalne delavnice oziroma ateljeju
Ena od poglavitnih nalog vzgoje in izobraževanja pri odzivih na stalne
spremembe je zanesljivo tudi zagotavljanje možnosti za vseživljenjsko izo-
braževanje. Po nekaterih predvidevanjih je okrog 75 odstotkov poklicev,
ki naj bi jih ljudje v razvitih družbah opravljali v drugi polovici 21. stole-
tja, danes še povsem neznanih.5 Takšno predvidevanje postavlja vzgoji in
izobraževanju v ospredje vprašanja »kaj in kako učiti za danes in za priho-
dnost«. Vse bolj postaja pomembno učenje za razvijanje uspešnega obvla-
dovanja problemov v neprestano spreminjajočih se življenjskih pogojih in
adaptacijskih sposobnosti na nove življenjske pogoje oziroma na situacije,
na predvidevanja sprememb in aktivno ter ustvarjalno soočanje z njimi. V
tem okviru je seveda nadvse pomembno razvijati tudi socialno zavest.
Johnson in Johnson6 menita, da so socialne spretnosti neposredno poveza-
ne z izgradnjo in vzdrževanjem trdnih odnosov ter psihičnega zdravja. Csi-
kszentmihaly navaja, »da moramo krepiti intuicijo, da bi predvideli spremem-
be še pred tem, ko se te pojavijo, empatijo, da bi razumeli tisto, kar ni mogoče
jasno izraziti, modrost, da bi videli povezavo med tistim, kar zgleda nepove-
zano, in ustvarjalnost, da bi odkrivali nove poti pri definiranju problemov ter
nova pravila, ki bodo omogočala, da jih prilagodimo nepričakovanemu«.7 Za
tako kompleksne cilje pa stari modeli vzgoje in izobraževanja, ki so temeljili na
transmisiji tradicionalnega znanja in vrednot ter na ideji izobraževalne insti-
tucije kot pripravljalnice za življenje, niso več primerni. Skupaj s spoznanjem,
da novi časi zahtevajo drugačne pristope k učenju, nastane tudi ideja o po-
trebi po preraščanju industrijskega modela vzgojno-izobraževalnih institucij.
4 Robert W. Fogel, Early Childhood Counts – A Programming Guide on Early Childhood Care for
Development, Washington 2000.
5 R. N. Caine, G. Caine, Making connections, Teaching and the human brain. Innovative learn-
ing publications, New York 1994.
6 David W. Johnson, Roger T. Johnson, Conflict resolution and peer mediation programs in ele-
mentary and secondary schools, Minnesota 1996, 459–506.
7 Mihaly Csikszentmihalyi, The evoking self: A psychology for the third millennium, New York
1993, 42.
