Page 49 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 49
Spremembe v družbi in njihov vpliv na vzgojo in izobraževanje
Caine in Caine opozarjata,8 da je tradicionalni model organizacije in de-
lovanja institucij za izobraževanje do konca 20. stoletja temeljil na mode-
lu tovarne. Ker je množično šolanje pojav, povezan z nastankom industri-
alizacije in s potrebo po »delno« usposobljeni delovni sili, je to na podro-
čje vzgoje in izobraževanja prineslo predvsem skrb za oblikovanje delovne
sile v tovarnah oziroma proizvodnji. V tradicionalnih tovarnah so izdelki
narejeni na tekočem traku, pri tem pa je končni rezultat oziroma produkt
kombinacija z lahkoto prepoznavnih delov, ki so narejeni z uporabo na-
tančno določenih in merljivih materialov. Delo je bilo opravljeno po vna-
prej določenem zaporedju, z opredelitvijo začetka, odmorov in konca. Hi-
trost, točnost in količina izdelkov so bili nagrajeni. Življenje na delovnem
mestu je bilo stabilno in predvidljivo. Podobno so po njunem mnenju de-
lovale tudi institucije za vzgojo in izobraževanje. Menita, da je bilo povsem
naravno, da so vzgojno-izobraževalne institucije v preteklosti prevzele in
osvojile tak industrijski model delovanja tovarne kot smernico učinkovite-
ga izobraževanja. S tem so se vzgojno-izobraževalne institucije odzivale na
potrebe tedanje družbe.
Za industrijski model vzgoje in izobraževanja je bilo značilno, da se je
vsak predmet ali področje dejavnosti poučeval ločeno, otrok pa se je gibal
skozi predmete in po urniku kot na tekočem traku. Čas in kraj učenja, pa
tudi odmori, so bili določeni na osnovi potreb po pokrivanju določenih
predmetov oziroma na osnovi učnih načrtov, ne pa na osnovi otrokove pri-
pravljenosti za učenje. Učinki so bili določeni s standardi znanja, s spre-
tnostmi in podatki, ki jih je relativno lahko testirati. Pomembne odločitve
so sprejemali posamezniki, ki so dosegli določeno avtoriteto za ocenjeva-
nje opravljenega dela. Notranjo povezanost med predmeti oziroma podro-
čji je bilo mogoče zaslediti le izjemoma.
Model tovarne je nudil ustrezno osnovo za behavioristične pristope k
učenju. Ti pristopi so v preteklih petdesetih oziroma šestdesetih letih pred-
stavljali prevladujočo prakso na področju vzgoje in izobraževanja. Temelji-
jo na predpostavki, da je to, kar se učimo, mogoče reducirati na specifične,
z lahkoto prepoznavne dele in da nagrado in kazen lahko uporabimo kot
gonilno silo v smeri želenega učenja. Ti pristopi so zanikali notranje življe-
nje otroka oziroma učenca in njegove zmožnosti, da oblikuje osebno in in-
telektualno pomembne pomene. Behaviorizem v vzgojno-izobraževalnem
procesu je v veliki meri temeljil na nagrajevanju in kaznovanju. Smejoča
nalepka, srček ali zvezdica, ki jo je otrok prejel kot nagrado za določeno de-
janje, pa ni le to, ampak vpliva na oblikovanje otrokovih pričakovanj, na-
8 R. N Caine, G. Caine, n. d., 13.
Caine in Caine opozarjata,8 da je tradicionalni model organizacije in de-
lovanja institucij za izobraževanje do konca 20. stoletja temeljil na mode-
lu tovarne. Ker je množično šolanje pojav, povezan z nastankom industri-
alizacije in s potrebo po »delno« usposobljeni delovni sili, je to na podro-
čje vzgoje in izobraževanja prineslo predvsem skrb za oblikovanje delovne
sile v tovarnah oziroma proizvodnji. V tradicionalnih tovarnah so izdelki
narejeni na tekočem traku, pri tem pa je končni rezultat oziroma produkt
kombinacija z lahkoto prepoznavnih delov, ki so narejeni z uporabo na-
tančno določenih in merljivih materialov. Delo je bilo opravljeno po vna-
prej določenem zaporedju, z opredelitvijo začetka, odmorov in konca. Hi-
trost, točnost in količina izdelkov so bili nagrajeni. Življenje na delovnem
mestu je bilo stabilno in predvidljivo. Podobno so po njunem mnenju de-
lovale tudi institucije za vzgojo in izobraževanje. Menita, da je bilo povsem
naravno, da so vzgojno-izobraževalne institucije v preteklosti prevzele in
osvojile tak industrijski model delovanja tovarne kot smernico učinkovite-
ga izobraževanja. S tem so se vzgojno-izobraževalne institucije odzivale na
potrebe tedanje družbe.
Za industrijski model vzgoje in izobraževanja je bilo značilno, da se je
vsak predmet ali področje dejavnosti poučeval ločeno, otrok pa se je gibal
skozi predmete in po urniku kot na tekočem traku. Čas in kraj učenja, pa
tudi odmori, so bili določeni na osnovi potreb po pokrivanju določenih
predmetov oziroma na osnovi učnih načrtov, ne pa na osnovi otrokove pri-
pravljenosti za učenje. Učinki so bili določeni s standardi znanja, s spre-
tnostmi in podatki, ki jih je relativno lahko testirati. Pomembne odločitve
so sprejemali posamezniki, ki so dosegli določeno avtoriteto za ocenjeva-
nje opravljenega dela. Notranjo povezanost med predmeti oziroma podro-
čji je bilo mogoče zaslediti le izjemoma.
Model tovarne je nudil ustrezno osnovo za behavioristične pristope k
učenju. Ti pristopi so v preteklih petdesetih oziroma šestdesetih letih pred-
stavljali prevladujočo prakso na področju vzgoje in izobraževanja. Temelji-
jo na predpostavki, da je to, kar se učimo, mogoče reducirati na specifične,
z lahkoto prepoznavne dele in da nagrado in kazen lahko uporabimo kot
gonilno silo v smeri želenega učenja. Ti pristopi so zanikali notranje življe-
nje otroka oziroma učenca in njegove zmožnosti, da oblikuje osebno in in-
telektualno pomembne pomene. Behaviorizem v vzgojno-izobraževalnem
procesu je v veliki meri temeljil na nagrajevanju in kaznovanju. Smejoča
nalepka, srček ali zvezdica, ki jo je otrok prejel kot nagrado za določeno de-
janje, pa ni le to, ampak vpliva na oblikovanje otrokovih pričakovanj, na-
8 R. N Caine, G. Caine, n. d., 13.
