Page 38 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 38
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
je bil izenačen z učiteljskim, kar pomeni, da so iz zakonodaje izginili pred-
pisi o neizenačenosti plač in o celibatu učiteljic. Da pa stvar le ni utoni-
la povsem v pozabo, so pokazala trideseta leta. V času gospodarske krize
je namreč vlada hotela varčevati pri šolskih izdatkih, pri tem pa so najprej
pomislili na učiteljice, ki so izgubile nekatere draginjske doklade, leta 1937
pa so celo vnovič vpeljali delni celibat. Toda premalo premišljene ukrepe
je ministrstvo kmalu preklicalo.15 Slovenski del države je imel »presežek«
učiteljskega kadra, kar je sprožalo polemike na nivoju učitelji : neporoče-
ne učiteljice : poročene učiteljice. Če bi bilo že treba kje kaj privarčevati ali
koga odpustiti iz službe, so se začeli obračati proti poročenim učiteljicam.
Toda med vrednotami so vedno bolj prihajale v ospredje tiste, na katere
prisegamo še danes: da imajo kot ostali tudi učiteljice pravico do proste iz-
bire poklica in da tudi učiteljski poklic zahteva primerno plačilo po načelu
– za enako delo enako plačilo. Iz avstrijskih časov podedovani argument,
da je učiteljica prvovrsten pedagog zaradi prirojene materinskosti (ki naj bi
jo prenašala na šolske otroke in se zatorej ne bi poročila, da je ne bi trošila
na lastnih), je vse bolj tonil v pozabo.
Prepoved spolne segregacije v šolstvu
v drugi Jugoslaviji
Do končne ukinitve ločevanja po spolih v šolskih razredih je prišlo ne-
kaj let po drugi svetovni vojni v drugi Jugoslaviji. Že s podržavljanjem vseh
šolskih objektov oziroma z ukinitvijo privatnega šolstva, kamor so sodile
zlasti katoliške šole, ki so vse po vrsti ločevale fante od deklet, se je že v pr-
vem povojnem šolskem letu 1945/46 zelo zmanjšal delež spolno enobarv-
nih šolskih oddelkov. Do odprave večjega dela spolno ločenih šolskih od-
delkov je tako prišlo nekako mimogrede, v času poudarjanja nove vloge
ženske v družbi, ko so ženske dobile volilno pravico in so smele pokukati
tudi v svet politike. V šolskem sistemu na Slovenskem za šolanje deklet ni
bilo več ovir. Razlike v deležih fantov in deklet v posamezni vrsti šol so bila
tako vse bolj posledica tradicionalne delitve na ženska in moška dela. Vse
bolj enakopravno sta bila oba spola zastopana tudi v zbornicah in za razli-
ko od starih časov smo poleg ravnateljev dobivali tudi vse več ravnateljic.
Spolno enakopravnost je skušala oblast utrjevati tudi z imenovanjem
žensk na vodilna mesta. Leta 1946 je v Sloveniji vodenje šolskega resorja na
državni ravni prvič prevzela v roke ženska. Za ministrico za prosveto Ljud-
ske republike Slovenije je bila imenovana Lidija Šentjurc. Pred začetkom
15 M. Peček, Feminizacija učiteljevanja, 71–72.
je bil izenačen z učiteljskim, kar pomeni, da so iz zakonodaje izginili pred-
pisi o neizenačenosti plač in o celibatu učiteljic. Da pa stvar le ni utoni-
la povsem v pozabo, so pokazala trideseta leta. V času gospodarske krize
je namreč vlada hotela varčevati pri šolskih izdatkih, pri tem pa so najprej
pomislili na učiteljice, ki so izgubile nekatere draginjske doklade, leta 1937
pa so celo vnovič vpeljali delni celibat. Toda premalo premišljene ukrepe
je ministrstvo kmalu preklicalo.15 Slovenski del države je imel »presežek«
učiteljskega kadra, kar je sprožalo polemike na nivoju učitelji : neporoče-
ne učiteljice : poročene učiteljice. Če bi bilo že treba kje kaj privarčevati ali
koga odpustiti iz službe, so se začeli obračati proti poročenim učiteljicam.
Toda med vrednotami so vedno bolj prihajale v ospredje tiste, na katere
prisegamo še danes: da imajo kot ostali tudi učiteljice pravico do proste iz-
bire poklica in da tudi učiteljski poklic zahteva primerno plačilo po načelu
– za enako delo enako plačilo. Iz avstrijskih časov podedovani argument,
da je učiteljica prvovrsten pedagog zaradi prirojene materinskosti (ki naj bi
jo prenašala na šolske otroke in se zatorej ne bi poročila, da je ne bi trošila
na lastnih), je vse bolj tonil v pozabo.
Prepoved spolne segregacije v šolstvu
v drugi Jugoslaviji
Do končne ukinitve ločevanja po spolih v šolskih razredih je prišlo ne-
kaj let po drugi svetovni vojni v drugi Jugoslaviji. Že s podržavljanjem vseh
šolskih objektov oziroma z ukinitvijo privatnega šolstva, kamor so sodile
zlasti katoliške šole, ki so vse po vrsti ločevale fante od deklet, se je že v pr-
vem povojnem šolskem letu 1945/46 zelo zmanjšal delež spolno enobarv-
nih šolskih oddelkov. Do odprave večjega dela spolno ločenih šolskih od-
delkov je tako prišlo nekako mimogrede, v času poudarjanja nove vloge
ženske v družbi, ko so ženske dobile volilno pravico in so smele pokukati
tudi v svet politike. V šolskem sistemu na Slovenskem za šolanje deklet ni
bilo več ovir. Razlike v deležih fantov in deklet v posamezni vrsti šol so bila
tako vse bolj posledica tradicionalne delitve na ženska in moška dela. Vse
bolj enakopravno sta bila oba spola zastopana tudi v zbornicah in za razli-
ko od starih časov smo poleg ravnateljev dobivali tudi vse več ravnateljic.
Spolno enakopravnost je skušala oblast utrjevati tudi z imenovanjem
žensk na vodilna mesta. Leta 1946 je v Sloveniji vodenje šolskega resorja na
državni ravni prvič prevzela v roke ženska. Za ministrico za prosveto Ljud-
ske republike Slovenije je bila imenovana Lidija Šentjurc. Pred začetkom
15 M. Peček, Feminizacija učiteljevanja, 71–72.
