Page 33 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 33
Od moškega do unisex šolstva
Do srede 19. stoletja so bile dekliške šole – razen redkih izjem – zaseb-
ne. Deloma so jih ustanavljali cerkveni redovi,zlasti uršulinke in šolske se-
stre, deloma bogatejše plemkinje in meščanke. Teh značilnosti tudi šolska
reforma po letu 1848 ni na hitro spremenila, tako da je bilo še ob koncu 19.
stoletja na Slovenskem razmerje med javnimi in zasebnimi dekliškimi šo-
lami približno izenačeno. Tudi javne šole (pogosto so to bile šole v lasti cer-
kvenih redov z državno koncesijo) so bile ločene po spolih, da ne bi priha-
jalo do moralno »spornega« druženja deklet in fantov.6
Začetki boja za odpravo spolne diskriminacije v šolah
Po reformah, ki so sledile pomladi narodov, se je odnos do šolanja de-
klet le malenkostno spremenil. Gimnazije in univerze, ki so bile reformira-
ne po letu 1849, so bile še vedno nedostopne za dekleta. Reformiranje ele-
mentarnega šolstva po zakonu iz leta 1869 pa je prineslo novost, saj je do-
voljevalo ustanavljanje ženskih učiteljišč, torej nadaljevanje šolanja deklet
tudi po končani ljudski šoli.
Učiteljišča so torej postala prva vrsta šole, na katerih so lahko dekleta
po dokončanju elementarne stopnje šolanja nadaljevala učna leta kot ena-
kopravne moškim, seveda ne v istem razredu ali šoli, saj so šole delili po
spolih na moška in ženska učiteljišča. Do tega »popustka« zakonodajal-
cev ni vodila težnja po enakopravnejši udeležbi obeh spolov v šolanju, tem-
več povsem praktični vzroki. Učiteljski poklic je postal po šolski reformi
1869 še bolj nezanimiv za moške, kot je bil prej, saj so se morali odpoveda-
ti nekaterim postranskim zaslužkom, ki so jih imeli dotlej. Zato je kandi-
tatov za učiteljišča in s tem učiteljev v času, ko so morali v šolske klopi spra-
viti vso mladino, zelo primanjkovalo Tudi omiljenje pogojev za vpis na uči-
teljišča ni pripomoglo k odpravi teh težav. Rešitev je bila, da odprejo mo-
žnost vpisa na učiteljišča tudi dekletom. Še en dokaz več, da je bilo v zgo-
dovini padanje ugleda določenega poklica v družbi običajno povezano s fe-
minizacijo tega poklica.
Zanimivo pri vsem skupaj je bilo, da so dekleta z vstopom v učiteljišča
izboljšala povprečno raven izobraženosti dijaštva na tej vrsti šol. Prihajala
so iz socialno višjih slojev kot njihovi kolegi in »v splošnem velja, da so bile
bolj izobražene kakor njihovi moški tovariši«.7 Skrb za šolanje učiteljske-
ga kadra je sicer nase prevzela država, a ker je bilo kadra premalo, so dovo-
lili tudi odpiranje zasebnih učiteljišč, s tem da so morali kandidati/ke za-
ključni izpit položiti na državnih šolah. Rimskokatoliški cerkvi so priva-
6 N. m., 51—58.
7 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 3, 243.
Do srede 19. stoletja so bile dekliške šole – razen redkih izjem – zaseb-
ne. Deloma so jih ustanavljali cerkveni redovi,zlasti uršulinke in šolske se-
stre, deloma bogatejše plemkinje in meščanke. Teh značilnosti tudi šolska
reforma po letu 1848 ni na hitro spremenila, tako da je bilo še ob koncu 19.
stoletja na Slovenskem razmerje med javnimi in zasebnimi dekliškimi šo-
lami približno izenačeno. Tudi javne šole (pogosto so to bile šole v lasti cer-
kvenih redov z državno koncesijo) so bile ločene po spolih, da ne bi priha-
jalo do moralno »spornega« druženja deklet in fantov.6
Začetki boja za odpravo spolne diskriminacije v šolah
Po reformah, ki so sledile pomladi narodov, se je odnos do šolanja de-
klet le malenkostno spremenil. Gimnazije in univerze, ki so bile reformira-
ne po letu 1849, so bile še vedno nedostopne za dekleta. Reformiranje ele-
mentarnega šolstva po zakonu iz leta 1869 pa je prineslo novost, saj je do-
voljevalo ustanavljanje ženskih učiteljišč, torej nadaljevanje šolanja deklet
tudi po končani ljudski šoli.
Učiteljišča so torej postala prva vrsta šole, na katerih so lahko dekleta
po dokončanju elementarne stopnje šolanja nadaljevala učna leta kot ena-
kopravne moškim, seveda ne v istem razredu ali šoli, saj so šole delili po
spolih na moška in ženska učiteljišča. Do tega »popustka« zakonodajal-
cev ni vodila težnja po enakopravnejši udeležbi obeh spolov v šolanju, tem-
več povsem praktični vzroki. Učiteljski poklic je postal po šolski reformi
1869 še bolj nezanimiv za moške, kot je bil prej, saj so se morali odpoveda-
ti nekaterim postranskim zaslužkom, ki so jih imeli dotlej. Zato je kandi-
tatov za učiteljišča in s tem učiteljev v času, ko so morali v šolske klopi spra-
viti vso mladino, zelo primanjkovalo Tudi omiljenje pogojev za vpis na uči-
teljišča ni pripomoglo k odpravi teh težav. Rešitev je bila, da odprejo mo-
žnost vpisa na učiteljišča tudi dekletom. Še en dokaz več, da je bilo v zgo-
dovini padanje ugleda določenega poklica v družbi običajno povezano s fe-
minizacijo tega poklica.
Zanimivo pri vsem skupaj je bilo, da so dekleta z vstopom v učiteljišča
izboljšala povprečno raven izobraženosti dijaštva na tej vrsti šol. Prihajala
so iz socialno višjih slojev kot njihovi kolegi in »v splošnem velja, da so bile
bolj izobražene kakor njihovi moški tovariši«.7 Skrb za šolanje učiteljske-
ga kadra je sicer nase prevzela država, a ker je bilo kadra premalo, so dovo-
lili tudi odpiranje zasebnih učiteljišč, s tem da so morali kandidati/ke za-
ključni izpit položiti na državnih šolah. Rimskokatoliški cerkvi so priva-
6 N. m., 51—58.
7 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 3, 243.
