Page 32 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 32
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
slovenski brati inu opisati«,3 bi le težko izpeljali zamisel, da je imel Tru-
bar pred očmi v prvi vrsti boj za »nacionalno« in »spolno« enakoprav-
nost. Primarno je bilo seveda poučevanje katekizma, seznanjanje z verski-
mi resnicami in to v jeziku, ki ga otrok najbolj pozna, torej v materinščini.
Trubar in drugi protestanti so bili v zamislih o organizaciji šolstva lju-
dje svojega časa in tudi omemba »hlapčičev inu deklic« ni odstopala od
srednjeveške in novoveške sheme pogleda na šolsko problematiko. V očeh
zakonodajalcev je bilo vprašanje deklic v šoli vse do konca 19. stoletja ome-
jeno na osnovno izobraževanje oziroma na elementarno šolstvo; in nič
drugače ni bilo niti s Trubarjem in protestanti. Tudi stanovska šola, prva
(predhodnica) »gimnazija« na našem ozemlju, je bila namenjena zgolj
fantom; iz verskih idejnih pogledov bi se učiteljem na protestantski sta-
novski šoli zdel predlog, da bi v šolo vključili tudi dekleta, enako nespreje-
mljiv kot kasneje monopolistom na šolskem področju, jezuitom. Da o de-
kletih v šolah po protireformaciji sploh niso več premišljevali, gre bolj pri-
pisati dejstvu, da v času jezuitskega šolstva niso posvečali pozornosti orga-
nizaciji elementarnega šolstva. Ko je do tega v času vladavine Marije Tere-
zije prišlo, pa sploh ni bilo vprašanje, če je prva stopnja šolanja namenje-
na zgolj enemu ali obema spoloma. Gledajoč skozi takšno prizmo zato ver-
jetno tudi ni presenetljiv podatek, da v Schmidtovi zgodovini slovenske-
ga šolstva v imenskem kazalu med težavnim iskanjem oseb ženskega spola
najdemo le eno, ki je omenjena več kot enkrat (ostale lahko preštejemo na
prste ene roke!), pa še ta ni bila Slovenka – Marija Terezija.
Tudi po terezijanski uzakonitvi elementarnega šolstva, ki se je zelo poča-
si prebijalo v zavest ljudi in v otroški vsakdanjik, je šolski sistem predvideval
ločevanje po spolu. Leta 1805 so npr. v politično ustavo avstrijskih šol zapi-
sali, da je treba na podeželskih šolah, kjer so fantje in dekleta skupaj v enem
razredu, »deloma z ozirom na pospeševanje nravnosti, deloma pa z ozirom
na potrebo različnega pouka na spol, ločiti deklice od dečkov«. V mestih naj
bi ustanavljali ločene šole za deklice in za dečke, 3. razred glavnih šol pa bi
smele deklice obiskovati le v primeru, če v tistem mestu ni bilo posebne šole
za deklice in če ni bilo v razredu vpisanih dovolj dečkov.4 Na posebnih dekli-
ških šolah je bil poudarek na ženskih ročnih delih. Toda prislovična kranj-
ska konservativnost je bila vidna tudi v nizkem številu posebnih dekliških
šol. Medtem ko jih je bilo leta 1851 na Goriškem in Tržaškem skupaj 50, na
Štajerskem pa 14, so bile na Kranjskem in prav tako na Koroškem le po 4!5
3 Navedeno po: V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, 52.
4 Navedeno po: T. Hojan, Žensko šolstvo in učiteljstvo na Slovenskem, 53.
5 N. m., 55.
slovenski brati inu opisati«,3 bi le težko izpeljali zamisel, da je imel Tru-
bar pred očmi v prvi vrsti boj za »nacionalno« in »spolno« enakoprav-
nost. Primarno je bilo seveda poučevanje katekizma, seznanjanje z verski-
mi resnicami in to v jeziku, ki ga otrok najbolj pozna, torej v materinščini.
Trubar in drugi protestanti so bili v zamislih o organizaciji šolstva lju-
dje svojega časa in tudi omemba »hlapčičev inu deklic« ni odstopala od
srednjeveške in novoveške sheme pogleda na šolsko problematiko. V očeh
zakonodajalcev je bilo vprašanje deklic v šoli vse do konca 19. stoletja ome-
jeno na osnovno izobraževanje oziroma na elementarno šolstvo; in nič
drugače ni bilo niti s Trubarjem in protestanti. Tudi stanovska šola, prva
(predhodnica) »gimnazija« na našem ozemlju, je bila namenjena zgolj
fantom; iz verskih idejnih pogledov bi se učiteljem na protestantski sta-
novski šoli zdel predlog, da bi v šolo vključili tudi dekleta, enako nespreje-
mljiv kot kasneje monopolistom na šolskem področju, jezuitom. Da o de-
kletih v šolah po protireformaciji sploh niso več premišljevali, gre bolj pri-
pisati dejstvu, da v času jezuitskega šolstva niso posvečali pozornosti orga-
nizaciji elementarnega šolstva. Ko je do tega v času vladavine Marije Tere-
zije prišlo, pa sploh ni bilo vprašanje, če je prva stopnja šolanja namenje-
na zgolj enemu ali obema spoloma. Gledajoč skozi takšno prizmo zato ver-
jetno tudi ni presenetljiv podatek, da v Schmidtovi zgodovini slovenske-
ga šolstva v imenskem kazalu med težavnim iskanjem oseb ženskega spola
najdemo le eno, ki je omenjena več kot enkrat (ostale lahko preštejemo na
prste ene roke!), pa še ta ni bila Slovenka – Marija Terezija.
Tudi po terezijanski uzakonitvi elementarnega šolstva, ki se je zelo poča-
si prebijalo v zavest ljudi in v otroški vsakdanjik, je šolski sistem predvideval
ločevanje po spolu. Leta 1805 so npr. v politično ustavo avstrijskih šol zapi-
sali, da je treba na podeželskih šolah, kjer so fantje in dekleta skupaj v enem
razredu, »deloma z ozirom na pospeševanje nravnosti, deloma pa z ozirom
na potrebo različnega pouka na spol, ločiti deklice od dečkov«. V mestih naj
bi ustanavljali ločene šole za deklice in za dečke, 3. razred glavnih šol pa bi
smele deklice obiskovati le v primeru, če v tistem mestu ni bilo posebne šole
za deklice in če ni bilo v razredu vpisanih dovolj dečkov.4 Na posebnih dekli-
ških šolah je bil poudarek na ženskih ročnih delih. Toda prislovična kranj-
ska konservativnost je bila vidna tudi v nizkem številu posebnih dekliških
šol. Medtem ko jih je bilo leta 1851 na Goriškem in Tržaškem skupaj 50, na
Štajerskem pa 14, so bile na Kranjskem in prav tako na Koroškem le po 4!5
3 Navedeno po: V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, 52.
4 Navedeno po: T. Hojan, Žensko šolstvo in učiteljstvo na Slovenskem, 53.
5 N. m., 55.
