Page 62 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 62
Medijska politika v postsocializmu
vanje ekoloških lastnosti njegovega sredstva, pa vendarle pazi, kako poro-
ča. Drugič, izpostaviti velja bizarnost asociacije. Predsednik vlade ni prav
nič neposredno kriv, da njegov avto najbolj onesnažuje okolje, saj pred me-
ritvijo ni mogel vedeti, kakšna bo meritev. Res je sicer, da bi po meritvi
lahko avto zamenjal, ampak to ne zadeva novinarskega prispevka. Čeprav
torej podatek o onesnaževanju predsednika ne bremeni, je urednik preso-
dil, da bi se to lahko komu zdelo. Na tej točki torej, in to je tretji in najpo-
membnejši element, nastopi prepričanje z videzom, dozdevkom. Dejstvo,
da se lahko le zdi, da predsednika Janšo objava takšnega podatka utegne
bremeniti, narekuje metodo cenzure, zaradi katere se urednik odloči za po-
seg. Temu sledi, kot četrtič, izvedba, manipulacija s poudarkom v naslovu,
podnaslovu in pod sliko, ki ustvari novo podobo, novo »realnost«. Cen-
zor izpostavi najmanj sporni podatek, avto, ki najmanj onesnažuje (Zverov
audi), v podnaslov postavi »realno ugotovljeno dejstvo«, potem pa – tako
rekoč postopno – v drugem koraku za vsak primer relativizira še podnaslov
s tem, da pod sliko obrne pozornost na Drnovškovo vozilo. In ker vestič-
ka nastopa v kontekstu časa hudih političnih sporov med Janšo in Drnov-
škom, ima še dodatno politično poanto z obračanjem puščice proti njemu.
Akcidentalni greh Janševega vozila je s tem povsem relativiziran, prav ta-
kšna pa je zdaj tudi informacija.
V taki obravnavi je prišlo do menjave »podobe realnosti«, prvi videz
mora zamenjati drugi. Toda navrzimo pomislek kritika – zakaj ni dovolj
dobra običajna razlaga, ki bi cenzorsko postopanje razložila enostavno s
previdnostjo, s predvidevanjem, da bi lahko bil X užaljen in jezen? Razlika
je tale: drži, običajno pojasnilo je, da novinar v cenzuri in avtocenzuri, če
nima izrecne vednosti, pač pazi, da ne bi ujezil lastnika, politika itd. Toda
kako lahko sploh ve, da ga bo ujezil, če gre za pripis, ki je neškodljiv, ki prav-
zaprav dejansko sploh ne bremeni predsednika vlade? Predvideti mora, da
lahko nekoga ujezi v najbolj banalni in nedolžni situaciji, zaradi česar mora
v nekakšni igri mind-reading predvideti vse možne scenarije. Predvideva-
nje vseh možnih scenarijev, kar je večkrat nemogoča naloga, pomeni prista-
ti na iskanje rešitve, v kateri vpleteni členi (politika, lastnik, urednik, jav-
nost) ne bodo prepoznali razlogov za jezo, v tem primeru političnega go-
spodarja. Potemtakem obstajata dve vrsti situacij: tiste, pri katerih lahko
zaradi dejstev in okoliščin dovolj dobro predvidimo reakcijo gospodarja
(ali urednika, javnosti), in tiste, pri katerih tega ne moremo predvideti rav-
no zaradi dejstev in okoliščin. Ker novinar ali urednik ne more predvideti
reakcije, raje zrahlja vsebino, jo relativizira in piše »za vsak primer« na na-
čin, da ustvarja vtis in torej s komunikacijskimi, novinarskimi, grafičnimi
vanje ekoloških lastnosti njegovega sredstva, pa vendarle pazi, kako poro-
ča. Drugič, izpostaviti velja bizarnost asociacije. Predsednik vlade ni prav
nič neposredno kriv, da njegov avto najbolj onesnažuje okolje, saj pred me-
ritvijo ni mogel vedeti, kakšna bo meritev. Res je sicer, da bi po meritvi
lahko avto zamenjal, ampak to ne zadeva novinarskega prispevka. Čeprav
torej podatek o onesnaževanju predsednika ne bremeni, je urednik preso-
dil, da bi se to lahko komu zdelo. Na tej točki torej, in to je tretji in najpo-
membnejši element, nastopi prepričanje z videzom, dozdevkom. Dejstvo,
da se lahko le zdi, da predsednika Janšo objava takšnega podatka utegne
bremeniti, narekuje metodo cenzure, zaradi katere se urednik odloči za po-
seg. Temu sledi, kot četrtič, izvedba, manipulacija s poudarkom v naslovu,
podnaslovu in pod sliko, ki ustvari novo podobo, novo »realnost«. Cen-
zor izpostavi najmanj sporni podatek, avto, ki najmanj onesnažuje (Zverov
audi), v podnaslov postavi »realno ugotovljeno dejstvo«, potem pa – tako
rekoč postopno – v drugem koraku za vsak primer relativizira še podnaslov
s tem, da pod sliko obrne pozornost na Drnovškovo vozilo. In ker vestič-
ka nastopa v kontekstu časa hudih političnih sporov med Janšo in Drnov-
škom, ima še dodatno politično poanto z obračanjem puščice proti njemu.
Akcidentalni greh Janševega vozila je s tem povsem relativiziran, prav ta-
kšna pa je zdaj tudi informacija.
V taki obravnavi je prišlo do menjave »podobe realnosti«, prvi videz
mora zamenjati drugi. Toda navrzimo pomislek kritika – zakaj ni dovolj
dobra običajna razlaga, ki bi cenzorsko postopanje razložila enostavno s
previdnostjo, s predvidevanjem, da bi lahko bil X užaljen in jezen? Razlika
je tale: drži, običajno pojasnilo je, da novinar v cenzuri in avtocenzuri, če
nima izrecne vednosti, pač pazi, da ne bi ujezil lastnika, politika itd. Toda
kako lahko sploh ve, da ga bo ujezil, če gre za pripis, ki je neškodljiv, ki prav-
zaprav dejansko sploh ne bremeni predsednika vlade? Predvideti mora, da
lahko nekoga ujezi v najbolj banalni in nedolžni situaciji, zaradi česar mora
v nekakšni igri mind-reading predvideti vse možne scenarije. Predvideva-
nje vseh možnih scenarijev, kar je večkrat nemogoča naloga, pomeni prista-
ti na iskanje rešitve, v kateri vpleteni členi (politika, lastnik, urednik, jav-
nost) ne bodo prepoznali razlogov za jezo, v tem primeru političnega go-
spodarja. Potemtakem obstajata dve vrsti situacij: tiste, pri katerih lahko
zaradi dejstev in okoliščin dovolj dobro predvidimo reakcijo gospodarja
(ali urednika, javnosti), in tiste, pri katerih tega ne moremo predvideti rav-
no zaradi dejstev in okoliščin. Ker novinar ali urednik ne more predvideti
reakcije, raje zrahlja vsebino, jo relativizira in piše »za vsak primer« na na-
čin, da ustvarja vtis in torej s komunikacijskimi, novinarskimi, grafičnimi
