Page 57 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 57
Medijska fenomenologija: O avtonomiji in cenzuri v Sloveniji
poštnih naslovih bunker@gmail.com in bunker2@gmail.com. Tisti,
ki bi torej želel zanikati cenzorske posege, bi se znašel pred hudo zadrego:
upoštevati bi moral natanko vse tri naštete nivoje zanikanja: da cenzure ni,
da moramo biti v to prepričani in da je realnost bunkerja, ki je pred nami,
napačna in navidezna. Bunker (Slika 1 in 2) je tako rekoč zgolj dozdevek,
ki potrebuje drugačno kvalifikacijo v taksonomiji tega sveta:
Negiranje prisotnosti cenzure torej ni smiselno že po sebi, ker ni prepri-
čljivo; kot potlačeno se vrne v obliki Realnega. Torej nujno zahteva doda-
ten element prepričevanja in hkrati še pojasnila ali razlage, da je naša oce-
na napačna. V ta segment pa se naseli fenomenološka razsežnost zanika-
nja. Toda to je le en vidik navideznega v cenzuri in zadeva našo recepcijo.
Drugi je na nek način celo vpisan v njeno naravo, kajti načeloma je cenzu-
ra kot poseg v besedilo ali njegovo objavo že namenjena drugačenju real-
nosti. Kdor cenzurira, ta želi ne le predrugačiti tekst, temveč predvsem naš
pogled na stvarnost. Drugo želi doseči s prvim, skozi zanikanje nekega X
(elementa, ki se ga cenzurira) nas želi prepeljati v drugačno realnost oziro-
ma prepričati, da je realnost, ki jo sami prepoznavamo, zgolj navidezna. To
pa lahko stori bodisi tako, da je res prepričan, da cenzure in političnih pri-
tiskov ni, bodisi da ni prepričan in da ve, da ti pritiski so, vendar jih mora
vendarle zanikati.
Pred takšno skušnjavo se je kolektivno znašlo prav uredništvo Večera.
Po prvih trditvah svojega novinarja Blaža Zgage, postavljenih tudi v kon-
tekst političnih pritiskov Janeza Janše v novinarski peticiji 571 novinarjev,
se je čutilo dolžno zanikati, da cenzure in pritiskov v njihovi hiši ni (glej
Sliko 3). 30. avgusta 2007 je 13 urednikov v očitni naglici hitro spisalo de-
manti, ga decidirano podkrepilo s podpisi in ga nemudoma poslalo medi-
jem.25
Novinar Zgaga je v odzivu predstavljen kot nekdo, pri katerem je tre-
ba tako rekoč preveriti, od kod mu tako čudne ideje (»kaj je botrovalo nje-
govemu pisanju«) in cenzura je jasno demantirana s strani istih ljudi, ki so
hodili mimo bunkerjev v uredniških pisarnah (seveda je nemogoče ali vsaj
malo verjetno, da za njihov obstoj ne bi vedeli). Kakopak je linearno bra-
nje takšnega postopanja razložljivo kot predvidljivo »običajno zanikanje«
in piarovska obramba urednikov v imenu zaščite svojega dobrega imena in
stolčkov. Vendar to na neki ravni sproži željo po produkciji prepričanja, da
25 Demanti s podpisi je v formatu wordovega dokumenta dostopen med vestmi na portalu RTV
Slovenija: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_
menu=1&c_id=150946&rss=1#1188480701. Več o novinarski peticiji, ki je močno odmevala
doma in v tujini, je mogoče najti na spletni strani http://www.peticijazopercenzuro.com/.
poštnih naslovih bunker@gmail.com in bunker2@gmail.com. Tisti,
ki bi torej želel zanikati cenzorske posege, bi se znašel pred hudo zadrego:
upoštevati bi moral natanko vse tri naštete nivoje zanikanja: da cenzure ni,
da moramo biti v to prepričani in da je realnost bunkerja, ki je pred nami,
napačna in navidezna. Bunker (Slika 1 in 2) je tako rekoč zgolj dozdevek,
ki potrebuje drugačno kvalifikacijo v taksonomiji tega sveta:
Negiranje prisotnosti cenzure torej ni smiselno že po sebi, ker ni prepri-
čljivo; kot potlačeno se vrne v obliki Realnega. Torej nujno zahteva doda-
ten element prepričevanja in hkrati še pojasnila ali razlage, da je naša oce-
na napačna. V ta segment pa se naseli fenomenološka razsežnost zanika-
nja. Toda to je le en vidik navideznega v cenzuri in zadeva našo recepcijo.
Drugi je na nek način celo vpisan v njeno naravo, kajti načeloma je cenzu-
ra kot poseg v besedilo ali njegovo objavo že namenjena drugačenju real-
nosti. Kdor cenzurira, ta želi ne le predrugačiti tekst, temveč predvsem naš
pogled na stvarnost. Drugo želi doseči s prvim, skozi zanikanje nekega X
(elementa, ki se ga cenzurira) nas želi prepeljati v drugačno realnost oziro-
ma prepričati, da je realnost, ki jo sami prepoznavamo, zgolj navidezna. To
pa lahko stori bodisi tako, da je res prepričan, da cenzure in političnih pri-
tiskov ni, bodisi da ni prepričan in da ve, da ti pritiski so, vendar jih mora
vendarle zanikati.
Pred takšno skušnjavo se je kolektivno znašlo prav uredništvo Večera.
Po prvih trditvah svojega novinarja Blaža Zgage, postavljenih tudi v kon-
tekst političnih pritiskov Janeza Janše v novinarski peticiji 571 novinarjev,
se je čutilo dolžno zanikati, da cenzure in pritiskov v njihovi hiši ni (glej
Sliko 3). 30. avgusta 2007 je 13 urednikov v očitni naglici hitro spisalo de-
manti, ga decidirano podkrepilo s podpisi in ga nemudoma poslalo medi-
jem.25
Novinar Zgaga je v odzivu predstavljen kot nekdo, pri katerem je tre-
ba tako rekoč preveriti, od kod mu tako čudne ideje (»kaj je botrovalo nje-
govemu pisanju«) in cenzura je jasno demantirana s strani istih ljudi, ki so
hodili mimo bunkerjev v uredniških pisarnah (seveda je nemogoče ali vsaj
malo verjetno, da za njihov obstoj ne bi vedeli). Kakopak je linearno bra-
nje takšnega postopanja razložljivo kot predvidljivo »običajno zanikanje«
in piarovska obramba urednikov v imenu zaščite svojega dobrega imena in
stolčkov. Vendar to na neki ravni sproži željo po produkciji prepričanja, da
25 Demanti s podpisi je v formatu wordovega dokumenta dostopen med vestmi na portalu RTV
Slovenija: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_
menu=1&c_id=150946&rss=1#1188480701. Več o novinarski peticiji, ki je močno odmevala
doma in v tujini, je mogoče najti na spletni strani http://www.peticijazopercenzuro.com/.
