Page 59 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 59
Medijska fenomenologija: O avtonomiji in cenzuri v Sloveniji
prenarejanje, montaža, zakasnela objava, objava v manjšem fontu, manj vi-
dnem mestu itd.) pa tudi oblike samocenzure avtorja, ko novinar ve ali ugi-
ba, da nečesa ne sme napisati, ker bi to škodovalo njemu, lastniku, politi-
ki, zaradi česar piše na »pričakovan« način. Vogrinc27 opozarja še na ne-
zavedne procese pri novinarjih na način, kot tudi Freudov Jaz cenzu-
re nezavednih misli ne opravlja zavestno.28 Druge, zunanje oblike pri-
tiskov na novinarje in urednike, so seveda še bistveno pestrejše. Na krat-
ko bi lahko cenzuro kot takšno klasificirali tudi na podlagi prisotnosti ve-
dnosti, ki jo ima urednik ali novinar, o tem, kaj sme in česa ne sme napisa-
ti, ali kako sme in kako ne sme napisati. V grobem bi dobili tri možnosti:
I. Novinar ali urednik ima neposredno vednost, kako in kaj mora pisati. Ta je pridoblje-
na po ukazu lastnika ali politike, tovrstnih uredniških smernicah itd.
II. Novinar ali urednik ne ve, pa vendarle poskuša vedeti oziroma anticipirati. Ta tip
cenzure nakazuje nekakšno samoregulacijo novinarja v njegovi samocenzuri. To po-
meni, da novinarju ni treba ničesar reči, pa vendarle ve, da nečesa ne sme objaviti ali da
ne sme objaviti na določen način. Največkrat dobi takšno vednost s tem, da ugiba, kaj
mora ali česa ne sme napisati ali objaviti.
III. Novinar ali urednik je onstran vprašanja vednosti, kajti primarno želi predvsem
ustvariti videz in drugačno realnost. Ta tip vednosti v cenzuri je deriviran iz druge toč-
ke, saj je proizvod »ugibanja«, kaj novinar ali urednik smeta dovoliti v objavo in česa
ne, hkrati pa ima za izrecen namen producirati tako realnost.
Prva dva tipa sta hitro razumljiva, tretji manj, zato bo deležen pojasnila.
Da je produkcija videza (iz tretje točke) avtonomen element v naravi cen-
zure, ki bi ga ne smeli spregledati, pač pa obravnavati ločeno, si bomo po-
gledali na dveh primerih: prvem iz Večerovega bunkerja, drugem iz sankci-
je proti novinarki RTV Slovenija.
27 Jože Vogrinc, Poklicna ideologija novinarjev ter cenzura in samocenzura, v: Dialogi 7–8
(2007), 156.
28 O cenzuri spregovori Freud na več mestih, recimo v Interpretaciji sanj, Očrtu psihoanalize ali v
spisu Nezavedno iz leta 1915. Na tem mestu ne mislimo razvijati kakšne posebne analogije med
medijsko cenzuro in cenzuro v psihoanalizi, velja pa omeniti biografsko notico, ko Freud svoje-
mu prijatelju W. Fliessu l. 1997 omenja prav to: nek tuj časopis, ki je prešel rusko mejo in so mu
ob vstopu v državo prečrtali besede, dele besed, cele stavke in jih obdali v črno, tako da so ti po-
stali nerazumljivi. Poudarek je torej na nerazumljivosti, cenzura kot funkcija prve topike pri Fre-
udu bo branik med sistemom nezavednega in sistemom predzavestnega in zavestnega, je mesto
izvora potlačitve. Primerjaj Sigmund Freud, Nezavedno, v: Metapsihološki spisi, Ljubljana 1987.
prenarejanje, montaža, zakasnela objava, objava v manjšem fontu, manj vi-
dnem mestu itd.) pa tudi oblike samocenzure avtorja, ko novinar ve ali ugi-
ba, da nečesa ne sme napisati, ker bi to škodovalo njemu, lastniku, politi-
ki, zaradi česar piše na »pričakovan« način. Vogrinc27 opozarja še na ne-
zavedne procese pri novinarjih na način, kot tudi Freudov Jaz cenzu-
re nezavednih misli ne opravlja zavestno.28 Druge, zunanje oblike pri-
tiskov na novinarje in urednike, so seveda še bistveno pestrejše. Na krat-
ko bi lahko cenzuro kot takšno klasificirali tudi na podlagi prisotnosti ve-
dnosti, ki jo ima urednik ali novinar, o tem, kaj sme in česa ne sme napisa-
ti, ali kako sme in kako ne sme napisati. V grobem bi dobili tri možnosti:
I. Novinar ali urednik ima neposredno vednost, kako in kaj mora pisati. Ta je pridoblje-
na po ukazu lastnika ali politike, tovrstnih uredniških smernicah itd.
II. Novinar ali urednik ne ve, pa vendarle poskuša vedeti oziroma anticipirati. Ta tip
cenzure nakazuje nekakšno samoregulacijo novinarja v njegovi samocenzuri. To po-
meni, da novinarju ni treba ničesar reči, pa vendarle ve, da nečesa ne sme objaviti ali da
ne sme objaviti na določen način. Največkrat dobi takšno vednost s tem, da ugiba, kaj
mora ali česa ne sme napisati ali objaviti.
III. Novinar ali urednik je onstran vprašanja vednosti, kajti primarno želi predvsem
ustvariti videz in drugačno realnost. Ta tip vednosti v cenzuri je deriviran iz druge toč-
ke, saj je proizvod »ugibanja«, kaj novinar ali urednik smeta dovoliti v objavo in česa
ne, hkrati pa ima za izrecen namen producirati tako realnost.
Prva dva tipa sta hitro razumljiva, tretji manj, zato bo deležen pojasnila.
Da je produkcija videza (iz tretje točke) avtonomen element v naravi cen-
zure, ki bi ga ne smeli spregledati, pač pa obravnavati ločeno, si bomo po-
gledali na dveh primerih: prvem iz Večerovega bunkerja, drugem iz sankci-
je proti novinarki RTV Slovenija.
27 Jože Vogrinc, Poklicna ideologija novinarjev ter cenzura in samocenzura, v: Dialogi 7–8
(2007), 156.
28 O cenzuri spregovori Freud na več mestih, recimo v Interpretaciji sanj, Očrtu psihoanalize ali v
spisu Nezavedno iz leta 1915. Na tem mestu ne mislimo razvijati kakšne posebne analogije med
medijsko cenzuro in cenzuro v psihoanalizi, velja pa omeniti biografsko notico, ko Freud svoje-
mu prijatelju W. Fliessu l. 1997 omenja prav to: nek tuj časopis, ki je prešel rusko mejo in so mu
ob vstopu v državo prečrtali besede, dele besed, cele stavke in jih obdali v črno, tako da so ti po-
stali nerazumljivi. Poudarek je torej na nerazumljivosti, cenzura kot funkcija prve topike pri Fre-
udu bo branik med sistemom nezavednega in sistemom predzavestnega in zavestnega, je mesto
izvora potlačitve. Primerjaj Sigmund Freud, Nezavedno, v: Metapsihološki spisi, Ljubljana 1987.
