Page 14 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 14
Medijska politika v postsocializmu
Takó tarnanje o odstopanju od »evropskega« modela novinarstva ni
zgodovinsko odgovoren odgovor na vprašanja, ki jih sproža cenzura – saj
je »evropska« ureditev medijskega prostora eden izmed privilegijev delov
sveta, kjer prvobitna akumulacija kapitala ni tako nasilna kot v postsocia-
listični periferiji, obenem pa je družbena »neurejenost« periferije pogoj za
»urejenost« razmer v centru. Ravno razmerje med ekonomskim in ideo-
loškim (cenzura) nasiljem je razsežnost trenutnega stanja medijskega pro-
stora, ki uhaja strokovnjaškim analizam. Ker ne more analizirati zgodo-
vinskih pojavov in procesov, se liberalna interpretacija zateka k moralne-
mu terorju in prelaganju odgovornosti na posamezne novinarje (ker naj ne
bi imeli dovolj visokih etičnih načel) in posamezne oblastnike (ker naj bi
ravnali v nasprotju z demokratično kulturo).
Strokovnjaški predlog rešitve problema cenzure ne le zgreši ekonom-
ske, zgodovinske in družbene razsežnosti problema, temveč razpravo o njih
tudi ovira, saj ponuja vnaprej dane in le navidez alternativne možnosti na-
mesto veliko težjega in zahtevnejšega razmisleka o zgodovinskih spremem-
bah novinarskih praks – ter o nujnosti njihovega nadaljnjega spreminjanja.
V tej znanstveni monografiji bomo poskušali iti v drugo, težjo smer, se to-
rej izogniti poceni moraliziranju in idealiziranju nemogočega »evropske-
ga« modela (saj je moraliziranje o odstopanju od »evropskih« standardov
eden izmed konstitutivnih pogojev »neevropskosti« trenutnega stanja, ki
ga tovrstno moraliziranje aktivno perpetuira in zavira njegovo spreminja-
nje) ter razmišljati o razmerjih med mediji in kapitalom, mediji in politi-
ko, ekonomskim položajem in ideološko vlogo medijev onkraj liberalne-
ga poenostavljanja in konservativne apologetike. Tako bomo poskušali za-
jeti trenutno stanje medijskega prostora v njegovi zgodovinski razsežno-
sti, spomniti na obstoj novinarskih praks – predvsem na partizansko novi-
narstvo, ki ni bilo ne propaganda aktualne oblasti ne strokovno poročanje,
temveč politična, še več, revolucionarna novinarska praksa, ki je poenosta-
vljeni anglosaksonski modeli medijskih študij ne morejo zajeti –, ki uhaja-
jo vsiljeni delitvi na liberalne in »totalitarne« medije (kot, s perspektive
strokovnjaške ideologije, edinima mogočima oblikama zgodovinske arti-
kulacije novinarstva) in podati kritiko tako vladne retorike kot liberalnega
odgovora nanjo. Prav tako bomo obravnavali nekatere aktualne in pretekle
primere politično angažiranega novinarstva – predvsem ženski oziroma fe-
ministični tisk –, ki so se oblikovali kot upor prevladujočim standardom
novinarstva, ki veljajo še danes in ki v imenu strokovnosti cenzurirajo poli-
tično novinarstvo, ki je trenutno nekakšna »kolateralna škoda« boja proti
vladni cenzuri – popolna ukinitev vladnega poseganja v medije po »evrop-
Takó tarnanje o odstopanju od »evropskega« modela novinarstva ni
zgodovinsko odgovoren odgovor na vprašanja, ki jih sproža cenzura – saj
je »evropska« ureditev medijskega prostora eden izmed privilegijev delov
sveta, kjer prvobitna akumulacija kapitala ni tako nasilna kot v postsocia-
listični periferiji, obenem pa je družbena »neurejenost« periferije pogoj za
»urejenost« razmer v centru. Ravno razmerje med ekonomskim in ideo-
loškim (cenzura) nasiljem je razsežnost trenutnega stanja medijskega pro-
stora, ki uhaja strokovnjaškim analizam. Ker ne more analizirati zgodo-
vinskih pojavov in procesov, se liberalna interpretacija zateka k moralne-
mu terorju in prelaganju odgovornosti na posamezne novinarje (ker naj ne
bi imeli dovolj visokih etičnih načel) in posamezne oblastnike (ker naj bi
ravnali v nasprotju z demokratično kulturo).
Strokovnjaški predlog rešitve problema cenzure ne le zgreši ekonom-
ske, zgodovinske in družbene razsežnosti problema, temveč razpravo o njih
tudi ovira, saj ponuja vnaprej dane in le navidez alternativne možnosti na-
mesto veliko težjega in zahtevnejšega razmisleka o zgodovinskih spremem-
bah novinarskih praks – ter o nujnosti njihovega nadaljnjega spreminjanja.
V tej znanstveni monografiji bomo poskušali iti v drugo, težjo smer, se to-
rej izogniti poceni moraliziranju in idealiziranju nemogočega »evropske-
ga« modela (saj je moraliziranje o odstopanju od »evropskih« standardov
eden izmed konstitutivnih pogojev »neevropskosti« trenutnega stanja, ki
ga tovrstno moraliziranje aktivno perpetuira in zavira njegovo spreminja-
nje) ter razmišljati o razmerjih med mediji in kapitalom, mediji in politi-
ko, ekonomskim položajem in ideološko vlogo medijev onkraj liberalne-
ga poenostavljanja in konservativne apologetike. Tako bomo poskušali za-
jeti trenutno stanje medijskega prostora v njegovi zgodovinski razsežno-
sti, spomniti na obstoj novinarskih praks – predvsem na partizansko novi-
narstvo, ki ni bilo ne propaganda aktualne oblasti ne strokovno poročanje,
temveč politična, še več, revolucionarna novinarska praksa, ki je poenosta-
vljeni anglosaksonski modeli medijskih študij ne morejo zajeti –, ki uhaja-
jo vsiljeni delitvi na liberalne in »totalitarne« medije (kot, s perspektive
strokovnjaške ideologije, edinima mogočima oblikama zgodovinske arti-
kulacije novinarstva) in podati kritiko tako vladne retorike kot liberalnega
odgovora nanjo. Prav tako bomo obravnavali nekatere aktualne in pretekle
primere politično angažiranega novinarstva – predvsem ženski oziroma fe-
ministični tisk –, ki so se oblikovali kot upor prevladujočim standardom
novinarstva, ki veljajo še danes in ki v imenu strokovnosti cenzurirajo poli-
tično novinarstvo, ki je trenutno nekakšna »kolateralna škoda« boja proti
vladni cenzuri – popolna ukinitev vladnega poseganja v medije po »evrop-
